olivia bethany doyle

IME: Olivia Bethany Doyle
VZDEVKI: Liv, Ollie
STAROST: 20 let
LETNIK: 2. letnik.
ŠTUDIJ: Angleščina in filozofija.
FACE CLAIM:Anna Speckhart

BARVA OČI: Modra.
BARVA LAS: Rjava.
VIŠINA: 178 cm.
TEŽA: 62 kg.
POSEBNOSTI: Materino znamenje v obliki polmeseca na hrbtu.

RAD/A IMAM: očetov denar, ki ga lahko zapravljam po mili volji, posledično kvaliteten viski, zbiranje vžigalnikov in škatlic od cigaret, marihuano, močno okusno in predvsem grenko kavo, adrenalin, svoje pegice, vse iz modne hiše Alexandra Wanga, pajkice, nakit, visoke pete, seksi spodnje perilo, nakupovanje nasploh, tiste dolge večere z družbo, ko greš domov šele ko se zbudiš neznano kje s prazno denarnico in rahlim pridihom mačka, vonj po mentolu in tobaku, tek, plavanje in surfanje, odbojko, temnolase moške z modrimi očmi, flirtanje, preizkušanje vseh mogočih krajev, primernih ali neprimernih za seks, občutek svile na goli koži, poletno vročino, svoj rodni Liverpool, spontane dogodivščine, filmske maratone, eksotično hrano skupaj z raznimi vrstami tropskih sadežev, na skrivaj tudi prebiranje dolgih življenskih, malce filozofskih romanov, pisanje kratkih a dokaj začinjenih zgodbic, poslušanje klasične glasbe, mamino staro garderobo, predvsem pa svojo sveže pridobljeno svobodo.

NE MARAM: očeta, dejstva da v najbolj kritičnem času odraščanja nisem imela niti ene ženske figure po kateri bi se lahko zgledovala, občutka nesigurnosti in nepripadnosti ki me je spremljal v otroštvu, česarkoli z vonjem/okusom vanilije, deklet ki mislijo da so modno oblečene če imajo na sebi strgane kavbojke in razvlečen pulover, mrzle kave, komarjev, pokvarjenih vžigalnikov ko jih najbolj potrebuješ, zime, superg, z izjemo tistih za tek, gledanja športa po televiziji, piva, francoščine, madežev od šminke na oblačilih, hotelskih mil in šamponov.

MOČI: odkar se je postavila zase in se odločila zaživeti po svoje, jo odlikuje odločnost, sicer pa je bila že od malega globoko v sebi vedno živahna, iskriva, skozi leta šolanja pa jo je kljub obdobju lenobnosti pripeljala inteligenca.

ŠIBKOSTI: bila je že večkrat zasmehovana, zato je lahko kar naenkrat totalno občutljiva in je nagnjena k čustvenim zlomom, sicer pa se je loteva občasna nadutost, zna biti vsiljiva, preveč trmasta in naivna kar pa je samo obrambna reakcija na ljudi okoli nje.

STRAHOVI: živeti življenje svojega očeta, kogarkoli preveč vzljubiti ter nato izgubiti, ni pretirano navdušena nad žuželkami, strah jo je tudi da bi se ponovilo obdobje njene osnovne šole, ko je bila tarča posmeha.

CILJI: napolniti svojo omaro s čimveč modnimi oblačili, doštudirati in se osamosvojiti, napisati zbirko erotičnih zgodbic, čimveč prepotovati.

OSEBNOST: Liverpool, leto 1990, prelom desetletja. Neznansko hladen decembrski dan, snežinke ki vedno bolj agresivno belijo asfalt na ulicah in povzročajo vedno več avtomobilskih zastojev in posledično nesreč. Yolandino glasno ječanje ob vedno močnejših popadkih, Christopherjevo, od skrbi nagubano čelo, ki postaja vedno bolj potno. Luža vode na tleh, zvonjenje telefona v porodnišnici, prepozen taksi, premagovanje razdalje do porodniške sobe, škripanje kolecs invalidskega vozička. Zaslepljujoča svetloba, potiskanje, vpitje, kričanje, potenje, nežno šepetanje, solze sreče in olajšanja. Naprej hiteči tanki kazalci na stenski uri, ki vsake toliko časa zastanejo. Mala, v rožnato odejico zavita štručka na prsih izmučene, toda zadovoljne Yolande, ponos v Chrisovih temno rjavih očeh. Dobila sta načrtovana hčerkico, ki je s povsem umirjenim jokom, mornarsko modrimi očmi in šopom temnih nežnih lask na čelu pokukala na svet, v njun svet. Yolanda bo imela sedaj končno izgovor, da neha stalno gospodinjiti, se odpravi v park, v nakupovalni center, se vrne z miljoni igračk, oblekic, sponk za lase in ostale krame v rožnati barvi. Christopeh bo imel končno nekaj časa samo zase, ko se bo Yolanda ukvarjala z malčico. Poimenovala sta jo Olivia, po Yolandini prababici, nič kaj originalnega in brez kakega posebnega pomena, toliko da bosta vedela kako jo imenovati. Leta bežijo, starša sta utrujena, Olivia raste, se širi, zanjo sedaj skrbi Guadalupe, njena varuška, ki jo ima za poskusnega zajčka ob svojih kuharskih podvigih. Olivijino ime zamenjajo različni žaljivi vzdevki.»Grda račka!«, »Debela Oli!«, »Piflarka!«, »Pegasta čudakinja!«. To je le nekaj nadimkov, ki so v njenih ušesih odzvanjali vse odkar je vstopila v osnovno šolo in od takrat dalje jo je bilo vsakič znova strah prestopiti prag le-te, ter se odpraviti v svoj razred med nestrpne sošolce in sošolke. Najraje je imela obraz zakopan med strani različnih knjig, učbenikov in svojih zvezkov, da ni kazala svojega zobnega aparata. Najraje je oblekla mamičin star razvlečen pulover rdeče barve, prek katerega so se bohotile izvezene bele pike, da je skrila svoj trebušček pred obsojajočimi pogledi, vedno je bil namreč precej bolj okrogel kot trebuščki ostalih njenih sošolk. Najraje je s čačkami ponarejala podpise svojih staršev na zdravniških opravičilih, ki jih je očetu izmaknila iz spodnjega predala na levi strani mize, da ji ni bilo treba telovaditi in obleči kratkih hlač. Takoj po koncu vsakodnevnega pouka se je zapodila v nasprotno smer kot vsi ostali, njene noge so jo vodile naravnost proti avtobusni postaji, medtem ko so ostala dekleta tekla pred nagajivimi sošolci na igrišče za šolo. Ko je prišla domov se je vedno najprej oglasila v salonu, kjer je njena mama prebirala revije o notranjem oblikovanju in srkala svoj Earl Grey z mlekom in dvema kockama sladkorja, nato pa še v očetovem kabinetu, kjer so njegove oči komajda kukale izza gore zdravniških kartonov in izpolnjenih obrazcev. Obema je poljubila lice, nato pa je bila njena destinacija njena soba, kjer je bila domača naloga za tisti dan končana v roku ure in pol. Počasi je bil čas že za kosilo in razgovor o temi, ki je bila tistega dne pač na sporedu - bodisi politika, spremembe v ekonomiji, problemi v zdravstvu, kaka neumna izjava v časopisu ali kaj podobnega- nakar je sledilo izpraševanje Olivie o njenem šolskem dnevu. S širokim, narejenim nasmeškom je vedno s prirejenim navdušenjem govorila o snovi tistega dne in o igri s sošolci, ki pa je seveda nikoli ni bilo. Domov je Liv vedno nosila same petice, imela pa je tudi toliko igralskega talenta da so ji očke žarele tudi ko sta jo starša spraševala o splošnem počutju v šoli. Ob klicih socialne delavke, katere rezki glas je v slušalko pripovedoval o Olivijinem samotarjenju, nepojasnjenem joku v separeju stranišča in nenavadni zadržanosti, skrbi za njeno zdravje in podobnih splošnih resnicah, je Liv vse skupaj spremljala z zmedenim pogledom v očeh in odkimavala z glavo češ, nič od tega ni bilo res. In njena starša sta bila zadovoljna, verjela sta ji na besedo. Dokler je trdila da je vse v redu, pa četudi je bilo bolj ali manj očitno da temu ni tako, sta oba, mama in oče ponosno dvignila glavi in jo pokroviteljsko potrepljala po glavi, nato pa se vrnila vsak k svojim opravilom. Olivia je postala najstnica, stara je bila dvanajst let, stopila v obdobje pubertete, ravno takrat ko je njena mama nenadoma izginila. Izginila je z obličja Zemlje, ni je bilo več, njeno truplo so našli šele kak teden po njenem izginotju. Pogreb je bil zelo formalen, na hitro opravljen in na njem Liv ni pretočila niti solze, kar je poželo prenekateri strog in ošaben pogled s strani starejših dam, ki jih mlada rjavolaska ni niti poznala. Njen oče je po pogrebni slovesnosti izginil nekam skupaj z damo v tesno oprijetem črnem kostimu, s krvavo rdečo šminko in predirljivo svetlimi, platinastimi lasmi, njo pa je domov odpeljala Guadalupe, ki je bila od vseh članov družine in nasploh od vseh gostov na pogrebu najbolj objokana. Najbrž se je zavedla, da sedaj zagotovo ne bo dobila tiste povišice, na katero je tako dolgo čakala. Olivia je bila sedaj odločena, da se postavi na lasnte noge, mamina smrt je bila tisti alarm v njeni glavi, ki se je nepričakovano sprožil, se kot ostro rezilo zarezal v njene možgane. Pri njenih trinajstih letih je Christopher zamenjal poklic, opustil je kariero zdravnika in se posvetil ekonomiji, njegovi prvi ljubezni, skupaj s svojo platinasto seks bombo pa je ustanovil hotelsko verigo, ki se je razširjala po svetu, izven Evrope, kmalu je bil dobiček že večmilijonski. Preselili so se v veliko vilo, s teniškim igriščem, golf igriščem, bazeni, fitnesom in ogromnim vrtom, ki je skorajda spominjal na park. Olivie novo pridobljeno bogastvo niti ni prav zelo ganilo, še vedno je bila vase zaprta debela Oli, ki je tiščala nos v knjige, nosila razvlečena oblačila in hodila iz šole naravnost domov. Spremenil pa se je odnos njenih sošolcev do nje, kar naenkrat je imela ogromno ponudb za prijateljstvo, vsi so jo spraševali če gredo lahko z njo domov, če gredo skupaj na sladoled, ona pa je samo odkimavala, samo sklonila pogled in se spraševala zakaj je ta svet tako na psu.
Kmalu je ugotovila, da jo zanima moda, sedaj ko je očetova blondinka nosila domov različne kataloge in modne revije, toda zavedala se je da s postavo, kakršno je imela, ne bo mogla samozavestno nositi ničesar od tistega kar je izgledalo tako dobro na telesih vseh onih manekenk. Očetovo bogastvo ji je vendarle prišlo prav, sedaj je vsak dan ko je prišla iz šole, preživela v bazenu in na tekaških trakovih v fitnesu, kar se je pokazalo tudi na njenem vedenju. Vedno bolj samozavestna, vedno bolj zadovoljna sama s seboj se je prebila skozi leta in leta zasmehovanja, ni se več menila za ocenjujoče poglede, govorice o tem da je lezbijka, ker še nikoli ni imela fanta, da je prasica, ker se kljub bogastvu in vedno bolj čudoviti postavi ni družila z nikomer, da je njen oče skopuški kreten, njena mačeha pa porno zvezda. Liv je dobila trdo kožo, ob koncu srednje šole je s priporočilom šole preprosto spakirala kovčke, pobrala očetovih nekaj platinastih kartic, ključe do njegovega Lamborghinija, ter brez sporočila, brez slovesa odšla naravnost tja, kamor je na slepo pokazal njen prst na zemljevidu. V Kalifornijo. Cyprus-Rhodes univerza jo je z veseljem sprejela, vpisala je svoj študij, brez kakega posebnega namena, da bi od njega prav veliko odnesla. Svoboda jo je spustila z vajeti, imela je denar, imela je trgovine z vsemi mogočimi oblačili, imela je nove prijatelje, novo pričesko, nov odnos do sveta, novo življenje. Klubi, seks, droge in alkohol so postali njena stalnica, ocene pa so še vseeno ostale tam nekje okoli povprečja. Saj je res da uživa v novo urejenem svetu, ki se ji je odprl ko je vstopila v univerzo, toda globoko v sebi ve, da ta način življenja ni ravno najboljši zanjo. Še sama ne ve ali se skriva za masko in meče pesek sama sebi v oči, ne ve ali bo našla način da svoj pravi jaz pokaže brez da bi jo bolelo, noče ljubiti nikogar, tega niti ne zna. Omama, fantazija, naslada, hedonizem nasploh je njen stalni sopotnik. Dokler ga ne bo znala krotiti najbrž ne bo zvesta sama sebi. Toda navsezadnje… kdo pa bi lahko bil, če samega sebe še išče?

MATI: Yolanda Marie Kershaw, preminula
OČE: Christopher Liam Doyle, 46, lastnik hotelske verige
OSTALO SORODSTVO: Nikoli se ne ve, kje vse je njen oče puščal naraščaj.

IME: Polona.
STAROST: 17.
IZKUŠNJE: Štiri leta in pol, tam nekje.
OSTALI LIKI: Connor.