Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloLatest imagesIščiRegistriraj sePrijava
NEWS; Ponovno odprtje foruma. Vstopamo v mesec OKTOBER, s tem se začno tudi predavanja.
potrebujemo še dva predsednika bratovščin!

Dobrodošli!
Pozdravljeni na Cyprus-Rhodes University, znameniti univerzi okrožja Orange County, kjer lahko končno zaživite polno študentsko življenje. Registrirajte se z imenom, izpolnite vpisnico, mi pa bomo presodili v katero izmed bratovščin oziroma sestrščin spadate.

Administracija

OKTOBER
delno jasno, nežno pihlja, 22°C
cyprus rhodes pomol 42

Latest topics
» Prijateljske strani
cyprus rhodes pomol EmptySob Jan 01, 2011 7:54 pm by Gena

» Scarlett Momsen
cyprus rhodes pomol EmptyPon Nov 15, 2010 8:47 pm by Scarlett

» RPG search
cyprus rhodes pomol EmptySre Nov 03, 2010 6:33 pm by Sophie

» Media player
cyprus rhodes pomol EmptyTor Nov 02, 2010 7:32 pm by West

» Let's chat
cyprus rhodes pomol EmptyTor Nov 02, 2010 7:28 pm by West

» julian dominic james
cyprus rhodes pomol EmptyPon Nov 01, 2010 2:30 pm by Julian

» Icons and avatars
cyprus rhodes pomol EmptyPon Nov 01, 2010 1:20 pm by West

» summer anne wright
cyprus rhodes pomol EmptySob Okt 30, 2010 7:58 pm by Benjamin

» Cyprus jasa
cyprus rhodes pomol EmptyČet Okt 28, 2010 11:15 am by Gena

cyprus rhodes pomol As

cyprus rhodes pomol Female cyprus rhodes pomol Male

Sidebar, header in določeni gumbi @olivia, slike @wildfox autumn/winter 2009 lookbook, vpisnica @landon, preostalo @RCR ali @CAUTION 2.0

 

 cyprus rhodes pomol

Go down 
4 posters
AvtorSporočilo
Sebastien
3. letnik, sodna medicina
3. letnik, sodna medicina
Sebastien


Število prispevkov : 8
Join date : 22/07/2010

Članstva
:: ΩΧΔ bratovščina
::

cyprus rhodes pomol Empty
ObjavljaNaslov sporočila: cyprus rhodes pomol   cyprus rhodes pomol EmptyPet Jul 23, 2010 9:11 pm

    Sebastien je z nasmeškom na obrazu zakorakal po plaži in za nekaj trenutkov samo užival v občutku mivke med prsti. Bilo je vroče, ampak ura se je počasi prevešala v sedmo zvečer, zato je bilo možno kolikor toliko normalno dihati – to pa je bilo vse, kar bi lahko svetlolasec v tistem trenutku zahteval. Navsezadnje ni nikoli dobro prenašal vročine zaradi tistega morečega občutka, ki ga je prinašala, čeprav je bilo popolnoma možno, da si je to samo domišljal. V eni roki je nosil svoje natikače, v drugi pa knjigo. Na prvi pogled je najverjetneje deloval kot popolnoma običajen obiskovalec plaže – kar je pravzaprav tudi bil. S hlačami, ki so segale do njegovih kolen in so bile obenem tudi kopalke, ter majico brez rokavov ni v ničemer izstopal izmed vseh drugih ljudi, ki so se sprehajali po plaži in lovili še zadnje sončne žarke. Sebastien je sovražil poletje zaradi dejstva, da so se temperature povzpele krepko čez trideset stopinj, on pa je vedno bil pristaš mraza in zime.
    Obrnil se je proti pomolu, kjer je bil zmenjen z Natalie. Bilo je prav neverjetno, kakšno vez sta oblikovala. Prav dobro se je zavedal dejstva, da je bila temnolaska več kot privlačna – navsezadnje je s svojimi modrimi očmi in nedolžnim obrazom vedno bila nekaj posebnega in najbrž jo je ravno zato pred kakšnim letom tudi opazil v množici ljudi, ki so se gnetli na neki zabavi. In seveda si ni mogel pomagati, da je ne bi zapletel v pogovor. Še preden bi se dobro zavedel, sta že bila v postelji, ampak to je bil pravzaprav začetek čudovitega prijateljstva. Sebastien še nikomur ni zaupal tako zelo kot njej. Vedela je praktično vse o njem in prepričan je bil, da tudi sam ve vse, kar je bilo za vedeti o temnolaski. Ob njej se je počutil popolnoma sproščenega in vedno znova ga je začudilo dejstvo, da se Natalie še vedno druži z njim, čeprav je vedela vse o njegovi preteklosti, ki po pravici povedano, ni bila ravno rožnata. Sam pri sebi se je nasmehnil, potem pa se je usedel na rob pomola in pustil svojim nogam, da so omahnile v prazno. Svoje natikače je brez večjih težav odvrgel nekoliko stran, potem pa je odprl knjigo, ki jo je prinesel s seboj, saj je vedel, da bo prehiter. To je bila njegova stalna navada in nekaj, proti čemer si pač ni mogel pomagati. Nekaj časa je zatopljeno bral, potem pa je zaslišal tihe korake za seboj in njegove ustnice so se samodejno ukrivile v nasmešek. »Tisto, čemur rečemo cvet, bi z drugim imenom prav tako dišalo.« Zaprl je knjigo, ki jo je držal v roki. Shakespeare – nihče ne bi mogel niti pričakovati karkoli drugega od njega. Odložil jo je in se obrnil nazaj ter s pogledom obstal na drobnemu dekletu. »Natalie,« je ugotovil in se namuznil, potem pa je pomignil z roko. »Pridi sem,« je spregovoril in s pogledom zdrsnil po njej. »Presneto, vedno lepša si.« Nasmehnil se je in popolnoma prikril zaskrbljenost, ki ga je včasih obšla ob pogledu nanjo. Zdelo se mu je, da je pred njegovimi očmi postajala vedno bolj bleda, prav tako pa je včasih posumil, da se je jokala pred njunim srečanjem. Ampak potem si je rekel, da je bila to le njegova preganjavica. »Kaj je novega?« se je pozanimal in potisnil koder svojih las nazaj.


natalie?
Nazaj na vrh Go down
Natalie
1. letnik, sodna medicina
1. letnik, sodna medicina
Natalie


Število prispevkov : 28
Join date : 22/07/2010

Članstva
:: ZBZ sestrščina
::

cyprus rhodes pomol Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cyprus rhodes pomol   cyprus rhodes pomol EmptyPet Jul 23, 2010 10:10 pm

Sovražila je samo sebe, pravzaprav ni prenesla pogleda nase. Že zdavnaj je preklela vse, kar je bilo povezano s sabo ali z čim podobnim. Zbolela je. Drugi bi najbrž reagirali, kaj je to kaj posebnega, vendar ko izveš, da te bolezen počasi in zahrbtno ubija, hitro spremeniš mnenje. Spraševala se je kje je smisel. Vere v boga ni imela, če pa je obstajal, ga je pa tako ali tako tolikokrat zaklela, da se mu je že zdavnaj zamerila. Ni razumela zakaj ravno ona in kje je sedaj smisel živeti. Da boš vedel, da ti ostaja leto, dve ali mogoče celo manj, ko bo smrt prišla pote? Prizadeti vse ljudi okoli sebe, z novico, da te bo kmalu "pobralo", če je lahko tako rekla in si z tem zakuhala, da so jo vsi zapustili, da je ostala čisto sama? Zaškrtala je z zobmi. Kaj ji je sedaj pomagalo bogato življenje, starši z nazivi? Popolnoma nič. Umirala je in nihče tega ni mogel preprečiti, razen medicina, če bo vse po sreči. Vendar ni si dajala upanja. Res, da je bila optimistična po naravi in vse, vendar ko se je zavedala, da jo lovi smrt, se ni obračala k svetli strani, pač pa ostala na realnih tleh, z mislijo, da se bo kmalu mogla posloviti od vseh, ki jih ima rada. No, če se pa ne bo ona, se bojo pa drugi odalili, jo pustili v samoti, v pozabi, da umre sama. Res popolno. Edino na koga je res lahko stoodstono računaja je bil Jayden. Njen brat v katerega je res verjela in edino zanj je lahko še upala, da bo do smrti z njo, da bo lahko stisnila njegovo roko, preden bo za večno zaprla oči. Vedela je, da z tem muči njega, vendar nekoga je potrebovala. Potrebovala je roko prijatelja, brata ali bilo koga, saj se je preprosto preveč hitro zavedala, kako se odaljujejo iz enega samega razloga- ker umira. In tega preprosto ni mogla več prenašati. Pristala bo tam, kjer je njena sestrica, komaj pri svojih sedmih letih. In to jo je spravljalo v obup. Dejstvo, da bo zapustila ta svet, zato ker je ta prokleta bolezen močnejša od nje. Začutila je solzo, ki se ji je utrnila po licu. Zavedala se je, da je zadnje čase prejokala stokrat več kakor ponavadi. Očitno jo je vse skupaj res popolnoma dotolklo in ne le malokrat se je počutila, kakor da izgublja samo sebe, da ni več tisto, kar je bila včasih. Njeno fizično stanje je čezdalje bolj padalo, preprosto ni imela več moči, da bi se ukvarjala z športom ali z čim koli drugim. Slabost, vrtoglavica in ostale reči so bile le še močnejše in začela se je spraševati, kako hitro jo bo to vse skupaj dotolklo, glede na to, da je kazalo res slabo. Edino upanje je bila potem še presaditev, vendar je imela čezdalje bolj občutek, da ji nič od tega ne bo uspelo, da ji preprosto ni sojeno živeti. In ravno tega dejstva, se je tako prokleto bala, čeprav je bila trdno odločena, da smrt ni ovira za nič in da se je ne boji. Pa je bilo res tako? Solze, katere je prej z tako vnemo zadrževala, so se sedaj preprosto usule. Očitno ji je bil jok res edino, kar ji še preostane.

V kratkih jeans hlačah in eno naključno najdeno majico se je odpravila proti pomolu. Zavedala se je, da bi storila ogromno napako, če odspodaj ne bi oblekla kopalk, saj je možnost, da ne bo pristala v vodi bila več kot majhna. Ob misli na to, se je nasmehnila. Druženje s Sebastienom je bilo zanjo res nekaj posebnega, tako sproščajočega in edino njem je lahko res vse zaupala. No, skoraj vse. O bolezni mu preprosto ni imela srca povedati, ne še. Ampak kaj je pravzaprav čakala? Da bo obležala v bolniški postelji in ko bo on prišel do nje, mu bo pravzaprav razložila, da že več kot pol leta boleha za levkemijo in zaradi tega, ker ve, kakšen ima občutek na to, mu ni povedala? O ne, tako se definitivno ne bi izšlo. Zavzdihnils je. To bo definitivno definitivno eden najtežjih delov življenja, katerega ji je še preostalo. Bilo je tako težko misliti, na dejstvo, da ne bo več dolgo tu, med ljudmi, pač pa bo njeno truplo zakopano dva metra pod zemljo. Ob misli na to je stresla z glavo. Ne glede na vse, bilo jo je strah, res strah takšnih misli. Obrisala si je lica, kjer so bile sledi solz ter se z popešenim korakom odpravila proti pomolu, vendar je že v naslednjem trenutku začela hoditi z enakim tempom kakor prej. Čezdalje bolj je imela občutek, da za tek, več ni dosti zdrava in to ji je čedalje bolj poganjalo strah v kosti. Ni vedela koliko časa je minilo, ko je končno prišla do pomola, ter tam zagledala Sebastiana, še vedno z tisto mero privlačnosti, ki jo je imel, ko ga je spoznala. Res, da je bil sedaj njen najboljši prijatelj in ni bila samo avantura, na katero je kazalo, vendar ne glede na vse- morala je priznati, da ne glede na vse svetlolasec ni bil tako napačen. Ko se je obrnil proti njej se je iskreno nasmejala- ne glede na vse, ga je preprosto oboževala. Bil je človek, ki je imel res nadvse pomembno vlogo v njenem življenju in ravno zato, se mu ne bi mogla za nič na svetu odpovedati. Lahko je le upala, da ne bo njun odnos padel v vodo, ko bo spoznal, kaj se dogaja z njo. »Sebastien« je rekla nasmejano ter se veselo sprehodila do njega. Slaba volja zaradi bolezni, se je ob njegovi bližini spremenila v dobro, saj je preprosto pozabila na tisto prokleto stvar. Ob njegovem naslednjem komentarju ga je pogledala z pogledom, ki je bil nekakšna mešanica straha in žalosti. Vedela je, da sedaj zaradi bolezni zgleda čezdalje slabše in da so bile njegove besede le podpora, za dejstvo o kateremu se mu ne sanja. Ob naslednjem vprašanju je odgnala misli ter se posvetila pogovoru. »Ah nič posebnega. Vse po strarem- saj veš, sedaj bo zopet rutina zaradi šole. In kaj bo pri tebi kaj lepega?« je rekla ter se zazrla vanj. Hotela je prikriti vsak detajl, ki bi namigoval na njeno bolezen. Ozrla se je proti pomolu ter prijela Sebastiena za roko; »Pridi, greva sedeti na konec« je rekla ter z glavo pomignila proti koncu pomola. Če bi bila še vedno stara Natalie, ki ni bolehala za levkemijo, bi najbrž predlagala skok, sedaj pa je to raje pustila za kasneje ali pa preprosto prezrla, razen v primeru, če se Sebastien ne spomni. Nekako je imela občutek, da bi bila za plavanje prešibka. Med hojo je začutila slabost, ki je ponavadi bila predhodnik vrtoglavice in nato nezavesti, vendar se ni ozirala na to. Sedaj najbrž že ne bo omedlela kaj ne? Preprosto ni smela.

[here Inlove ]
Nazaj na vrh Go down
Adam
3. letnik, arhitektura
3. letnik, arhitektura
Adam


Število prispevkov : 8
Join date : 29/07/2010

Članstva
:: ΩΧΔ bratovščina
::

cyprus rhodes pomol Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cyprus rhodes pomol   cyprus rhodes pomol EmptyČet Jul 29, 2010 10:52 pm

Adam je zazehal v sončno jutro in se rahlo pretegnil v majici, ki je na njem počivala že vse odkar jo je včeraj zvečer oblekel preden je šel ven. Ni se nameraval vrniti tako pozno, no tehnično gledano se sploh še ni vrnil, saj je imel v mislih pred sabo miren, spokojen večer. A prijatelji so imeli drugačne načrte, in po nekaj kozarcih radodarne svetlolaske ki je plezala po njem res ni mogel odvrniti. Zato sta se seveda vrnila v njeno sobo, brucka z željo da vstopi v sestrščino, katera pa nebi želela položiti študenta tretjega letnika in povrh vsega še Omega Chi. Popraskal se je po rahli bradici ki je nastala ker se danes zjutraj še ni bril in se skušal spomniti njeno ime. Dvomil je da mu ga je sploh povedala, ali pa je bil preprosto preveč zdolgočasen da bi si ga zapomnil. Ko se je danes zjutraj zbudil poleg nje je bil skoraj da ne malce presenečen, saj je popolnoma pozabil da se mu je 'to' zgodilo. Sprva je vedno slabo spal, se zbujal zjutraj mnogo pred njimi, se odtihotapil iz sob kot da ga tam ni bilo. Te dni mu je bilo pravzaprav popolnoma vseeno, včasih je celo pustil da so mu naredile zajtrk. Vzel je njihovo telefonsko, obljubil da bo poklical, potem pa za vedno izginil iz njihovega življenja. Prasec. Sam sebi bi nekaj naredil če mu nebi bilo tako zelo vseeno. Na obrazu mu je zaigral manjši nasmešek ko je opazil stojnico s kavo, in iz žepa potegnil nekaj zmečkanih bankovcev. »Kapučino. Dvojni.« Je rekel z malce premisleka ko je ocenil svojega mačka potem pa vročo pijačo previdno vzel v roke.

Zaprl je oči ko mu je vonj po morju zaplaval v nosnici n se skoraj slepo sprehodil naprej do pomola, kamor je bil namenjen. Po 'razburljivi' noči ni nič bolj pasalo kot kava in posedanje na pomolu, opazovanje jutra in ljudi ki so brleli mimo. Kako zelo živo se je spominjal biti eden izmed njih, brezskrben mladenič, ki je življenje zajemal s polno žlico. Zmajal je z glavo nad sam sabo, kot vedno ko se je začel smiliti sam sebi. Spet je vso odgovornost preložil nanjo, kot da bi bila ona njegov krvnik, ko pa je bila le njegov rešitelj. Odprla mu je vrata v nov svet, pokazala mu je da ta pač ni črno-bel kakršnega si je predstavljal, v katerem je obstajalo dobro in zlo, ki si ga lahko premagal z ljubeznijo. Ljudje so bili pač siva bitja, ki so počeli nenavadne stvari, kar je vsak dan ugotavljal. Še enkrat je globoko zavzdihnil in se zazrl nekam v daljavo. Dolgo časa že ni pomislil nanjo, zadnje čase vedno manj. Sprva je bila stalno tam, ko je zaprl oči jo je videl, kako zelo jo je pogrešal. A ko je enkrat začel faks je ni videl, zdaj že dobra tri leta, in počasi mu je postajalo vseeno zanjo. No, še ena laž. Seveda mu nikoli ne bo vseeno zanjo, toliko je vedel a lahko si je vsaj lahak in si s tem nekako pomagal, da je preživel vsakdan, kolikor dolgočasen je že bil.

Končno je pred očmi zagledal pomol, ki je bil popolnoma prazen, razen ene same osamljene figure v daljavi. Ni imel nikakršnega namena da rjavolasko zmoti, konec koncev ni bil tak da bi pristopal k ljudem in začel pogovore, pravzaprav mu je to vedno šlo na živce. Imel je ves namen da zakoraka mimo in si najde svoj prostor na njem, ko se je rjavolaska obrnila. Kot močan udarec je iz njega izbil ves veter, kisik je bil posrkan iz njegovega grla. Seveda. Ko si prvič v treh letih pusti dejansko pomisliti nanjo se pojavi tu, kot strela iz jasnega, slika iz preteklosti ki ga lovi. Bila je nedvomno ona, malce starejša, a še vedno tako ista kot si jo je predstavljal. Neštetokrat se mu je v glavi odvrtel scenarij njunega ponovnega srečanja, a ni bil niti malo podoben temu. Mora biti še vedno jezen? Ali jo sploh pozdravi? Se ga sploh še spomni? Sovražil se je da mu je še vedno prišla do živega. Oh kako si je želel da bi brezbrižno odkorakal mimo, jo bežno pozdravil in podzavestno si je želel da bi bila svetlolaska od sinoči zdaj ob njem in ga objemala okrog pasu. K vragu z vsem. Zakorakal je naprej in se ustavil nekaj korakov pred njo. »Layla.« Ime je zvenelo tuje in drugačno, kot da ga nebi nikoli poprej izrekel, kot tujka za katero ni bil popolnoma prepričan kako naj jo naglasi.

tagged; layla Inlove
Nazaj na vrh Go down
Layla
2. letnik, zgodovina
2. letnik, zgodovina
Layla


Število prispevkov : 32
Join date : 22/07/2010
Kraj : Los Angeles, CA

Članstva
:: predsednica ΠΠΠ

cyprus rhodes pomol Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cyprus rhodes pomol   cyprus rhodes pomol EmptyČet Jul 29, 2010 11:42 pm

Zbudila se je še v eno jutro, ki je bilo tako zelo podobno vsem prejšnjim. V glavi ji je še razbijalo v taktu tehno glasbe prejšnjega večera, ki ga je preplesala s sestrami v klubu ali pa kar v domači hiši, ni se več spomnila in pravzaprav sploh ni bilo pomembno. Obljubila si je, vsako jutro znova, da bo ta dan drugačen, boljši od prejšnjega in da ne bo ničesar obžalovala. Slednje ji je uspelo dobro izpolnjevati, a dnevi so bili vedno isti. Monotonost jo je zadnje čase ubijala. Iskreno je pričakovala veliko spremembo, ko je pred dvema tednoma postala novo pečena predsednica sestrščine, a te spremembe še vedno ni začutila. Očitno je bila že poprej tako avtoritativna oseba, da se tudi sedaj ni veliko spremenilo. Skobacala se je iz postelje, saj ne da bi si to zares želela, a ker je potrebovala moči, da bi uspešno speljala še en dan, si je morala privoščiti svojo jutranjo kavo in dolg sprehod. Ura korakanja ob morju ji je vedno narisala nasmešek na obraz, tudi ko se je počutila najhuje. Z morjem se je smejala, ter ob njem doživljala najlepše trenutke, z njim pa je tudi jokala. Oboževala je morje, nežen zvok valov in osvežilen dotik slane vode. Težko si je predstavljala čas in kraj, kjer bi lahko bila bolj srečna, kot pa jutranji sprehod ob morju, ki je bilo še povsem neokrnjeno in s katerega je veter prinašal nežen vonj po soli. Tja se je torej namenila tudi tistega jutra, kajti vedela je, da bo tam lahko samevala in premišljevala o rečeh, ki bi ji med ljudmi le redko napolnile misli. Tudi Layla je namreč potrebovala nekaj sprostitve in stika z naravo, čeprav se je to zdelo še tako neverjetno.

S skodelico vroče turške kave, ki si jo je tistega jutra dodatno sladkala in s tem popolnoma uničila njen pravi okus, zaradi katerega jo je pravzaprav konstantno kupovala, je počasi korakala po dolgem pomolu. Na sebi je imela le tanko belo obleko, ki jo je namerava hitro odvreči, če bi jo morebiti premagala želje po skoku med valove. Bilo je sicer še zgodaj, a zrak je bil že prijetno topel, pa tudi veter ni zaostajal in skupaj sta napovedovala še enega v vrsti vročih avgustovskih dni. Pogrešala bo poletje. Daleč naokoli ni bilo žive duše in misel na to jo je pomirjala in hkrati tudi plašila. Že od nekdaj se je samote malce bala, a je opažala, da zanje čase v njej vedno bolj uživa. Z leti se je očitno spreminjala, morda je bilo celo dovoljeno upati, da bo nekoč tudi dozorela in si končno uredila življenje. A zdaj je bilo za to še veliko prezgodaj, pred seboj je imela konec koncev še dve dolgi leti, v katerih je morala čim bolje upravičiti pripadnost hiši tri-pi.

Iz razmišljanja so jo prebudili koraki, katerih se iskreno ni preveč razveselila. Počasi se je zasukala, da bi si ogledala osebo, ki si jo je drznila zmotiti. Skodelica s kavo je bila že povsem prazna, zato jo je v svoji roki počasi zmečkala, med tem ko je čakala, da se ji oseba dovolj približa, da jo prepozna ali pa tudi ne. In potem se je zgodilo, omotičnost, slike iz preteklosti in občutek slabosti, ki ga je začutila v grlu in ne v trebuhu, kot se je to dogajalo po navadi. Zajela je sapo, kajti pljuča so potrebovala dodaten kisik, da se je lahko zbrala. Adam. Stal je tam, pred njo, kot prikazen iz sanj, tista grozna prikazen, ki se je pojavila včasih, ampak res samo včasih in jo razjedala od znotraj. Njena vest, no vsaj tisti majhen kanček le te, ki jo je premogla. Ena izmed sester ji je nekoč pripovedovala o fantu z enakim imenom in priimkov, kot ga je imel tisti, ki ga je nekoč ljubila, a šlo je le za naključje, on ni bil tukaj. Ne tisti Adam, ne njen Adam zaboga. Očitno se je motila, kako je bila neumna, seveda je bil tukaj in ona, Layla Stonem je bila povsem nepripravljena. To se vsekakor ni dogajalo pogosto. »Adam, «je tudi sama le neumno izgovorila njegovo ime in s tem končno odprla usta, ter prenehala z bebavim zijanjem. Pravzaprav se ni veliko spremenil, postal je le še veliko bolj privlačen in odrasel, kot ga je poznala sama. Še vedno pa je imel tisti prijeten globok glas, s katerim jo je znal tako dobro pomiriti. Glas, ki bi ga prepoznala kjerkoli. »Torej, res si ti. Saj ne morem verjeti!« Vzklik je zvenel povsem zaigrano, ker je bil njen razum in s tem tudi njeno celotno telo še vedno v šoku. A je vseeno nadaljevala, ter poskušala zveneti čim bolj prepričljivo. »Dolgo je od kar sva se nazadnje videla.. spremenil si se,« je z njim, nekoliko očitajoče, delila svojo ugotovitev. Potem pa se je spomnila, kako sta končala in se za kanček sekunde sramovala svojega očitajočega tona. Tukaj ni imela ona nobene pravice ničesar očitati.

tagg.: adam ;*
words: 820
looking like: this & this


Nazadnje urejal/a Layla Ned Avg 01, 2010 5:38 pm; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Adam
3. letnik, arhitektura
3. letnik, arhitektura
Adam


Število prispevkov : 8
Join date : 29/07/2010

Članstva
:: ΩΧΔ bratovščina
::

cyprus rhodes pomol Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cyprus rhodes pomol   cyprus rhodes pomol EmptyPet Jul 30, 2010 1:03 pm

Spomnil se je kako si je včasih skoraj bolestno želel da bi jo spet videl – seveda, bila je leto mlajša od njega in ko je odšel na univerzo se je od nje popolnoma oddaljil. Vroča jeza ki je divjala znotraj njega mu je sprva preprečevala željo da bi jo kdaj videl, a kasneje ko se je hurikan malce pomiril jo je resnično želel videti, kot da bi ji hotel svoj 'uspeh' vreči v obraz, se ošabno nasmehniti in reči 'vidiš, nisi me zlomila. Boljši in močnejši sem kot prej'. A zdaj ko je bil dejansko pred njo kar nekako ni vedel kaj naj reče. Bila sta otroka, ko se je vse zgodilo, a ni mogel reči da ji je ravno oprostil. Tega se je zavedel v trenutku ko se je njegova roka močno oprijela vročega kozarca in njegovo dihanje pospešilo. Kot da bi se zbudil iz nekih sanj, iz katerih ga je povlekel njen glas je pomežiknil in se skoraj neumno zazrl vanjo. »Seveda sem jaz. Kdo bi pa bil?« Je skoraj malce osorno rekel, ne popolnoma prepričan kaj njena izjava pomeni. Res si ti? Ga ni prepoznala ali je njegovo ime kje zasledila in ni bila prepričana? Sam se je njenemu imenu izogibal kolikor se je le dalo. Spomnil se je ko je nekaj časa nazaj na zabavi spoznal ljubko rdečelasko, s katero sta se zapletla v pogovor a ko se mu je predstavila kot 'Layla' jo je v hitrem postopku odslovil in preživel večer sam v svoji čemernosti s spomini. Previdno si jo je ogledal, kot da ga je bilo strah da če bo predolgo zrl vanjo, da ga bo spet ujela v svoje čare kakor toliko let nazaj in ponovno privzdignil obrvi. »Oh ja, nekaj časa pa je res že minilo.« Je zamomljal in ni prekinil pogleda. »Ti pa prav nič.« Njegov glas je bil tih, tišji kot si je želel. A dejstvo je bilo dejstvo. Layla je bila takšna kakršne se je spomnil, prelepa zanj a vseeno edina stvar ki si jo je želel.

Puhnil je zrak iz sebe in se popraskal po tilniku, nekako negotov kaj točno se zdaj zgodi. Kaj rečeš svoji bivši ki jo srečaš sredi pomola popolnoma nepričakovano? Jo povabiš na kavo, se ustaviš za pogovor? Del njega jo je želel potisniti čez ograjo in hladnokrvno odkorakati stran, a nekaj v njemu mu to ni dovoljevalo. Ni mogel kar odkorakati, željan je bil informacij. Nelagodno se je malce prestopil potem pa skoraj avtomatsko naredil požirek kave. »Torej, am… si zdaj tu? Na univerzi?« Vedel je da bo njen odgovor pritrdilen in da od zdaj naprej ne bo več mogel hoditi mirno po kampusu z vedenjem da jo lahko kjerkoli sreča, nepričakovano kot danes. »Nenavadno da se še nikoli nisva srečala.« Je rekel bolj zase kot zanjo potem pa skoraj predano zavzdihnil in stopil korak naprej da bi se ji pridružil pri ograji. Z rokami se je naslonil naprej in nekaj trenutkov molčal preden ji je spet namenil pogled. Je bil zdaj čas za očitke, grde opazke in javno sceno? Jezen sam nad sabo da ni mogel svoje jeze stresti nad njo, da si je želel informacij o njenem življenju, jezen nad vsem skupaj je kozarec zdaj popolnoma nezaželene kave vrgel v smeti in se obrnil proti njej. »In kako si? Življenje dobro?« Je skoraj sarkastično rekel, kot da bi se jasno zavedal absurdnosti samega pogovora, kako jo sprašuje take vsakdanjosti, ko pa je vedel da si želi vprašati samo eno. Zakaj.

»Vedno sem si rekel da če te še kdaj vidim da te bom vprašal…« Je tiho nadaljeval, in se ponovno zazrl v daljavo. Preprosto ni se mogel srečati z njenimi očmi, vse skupaj ga je še vedno preveč bolelo. »Zakaj točno si takrat… naredila tisto.« Besede mu še vedno niso šle iz ust, ni mogel izreči vsega kar si je želel. Mogoče bi mu u navalu jeze zdrsnile iz ust lažje, a zdaj se ni počutil jezno. Ni občutil besa, ki je mislil da ga bo prevel ko jo bo videl, ni čutil ogorčenja nad dejstvom da se pogovarja z njo. Ne, čutil je samo tisto žgočo praznino, zdaj še bolj kot prej, ki je bila v njem vse odkar je vkorakal v tisto sobo, jo našel tako in jo za vedno izgubil. Del njega ji je bil pripravljen takoj oprostiti, samo da bi jo imel nazaj, samo da ostane pri njemu, a končno je ugotovil, da ji po tistem ni mogel nikoli več zaupati. Del njega je krivil sam sebe, ker jo je preveč utesnjejeval, ko je govoril o ljubezni in prihodnosti. Bila je prvo dekle ki ji je povedal da jo ima rad, in hkrati prvo dekle ki mu je srce tako zelo zlomila. Brez besed se je zazrl vanjo, tokrat tvegal pogled v njene oči in privzdignil obrvi, v čakanju na odgovor. Vse bi dal, da si ga nebi želel, a potreboval je razlog. Mogoče bo po tem lahko končno šel naprej, zaprl to poglavje v njegovem življenju in začel s pisanjem novega.
Nazaj na vrh Go down
Layla
2. letnik, zgodovina
2. letnik, zgodovina
Layla


Število prispevkov : 32
Join date : 22/07/2010
Kraj : Los Angeles, CA

Članstva
:: predsednica ΠΠΠ

cyprus rhodes pomol Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cyprus rhodes pomol   cyprus rhodes pomol EmptySob Jul 31, 2010 10:58 pm

Preveč čudnih občutkov, ki so ji bili vse prej kot domači, se je počasi naseljevalo v njeni glavi. Težko je bilo videti nekoga iz preteklosti, s komer si bil tako tesno povezan, brez predhodnega opozorila. Še posebej, če se v takšni situaciji nisi znašel pogosto in Layla, ki je poznala skoraj ves kampus se vsekakor ni. Sekunde, ko sta si samo zrla v oči so se vlekle v nedogled in sama se je počutila grozno. Bilo je, kot da bi mu nekaj dolgovala, opravičilo? No slednjega mu zagotovo ne bo zmogla dati, bila je vendar brezvestna mrha in svojega slovesa ni nameravala uničiti. Potrebovala ga je, kajti bil je njen ščit, ki je skrbel za to, da ji nikoli nihče ni prišel preblizu in posledično dobil priložnosti, da jo prizadene tako, kot je to počela sama. Čeprav si ni hotela priznati je njegov ton, ki je bil hladen in povsem drugačen, kot ga je pomnila, bolel. Vezal jo je na sedanjost, na pomol, kjer je v njenem telesu divjala nevihta čustev, ter ji preprečeval , da bi se še naprej utapljala v poplavi svojih misli. V teh taistih mislih si je v zadnjih letih vse manjkrat vrtela prizor, ko ga je za vedno izgubila. Spomini so bledeli in prepričala se je, da Adam ni igral pomembnejše vloge v njenem življenju. Bil je pač še eden izmed mnogih. Mogoče se je res slepila, da ji je bilo zanj malo mar, a nekje globoko v sebi je vedela, da gre za navadno laž. Res pa je bilo, da je bil vedno predober zanjo. Čudovit fant, ki ni v sebi nosil nič pokvarjenega in jo je imel zares rad in tega se je ustrašila. Ni še bila pripravljena, morda niti nikoli ne bo. Bala se je prepustiti, ter zares ljubiti, kot je to počel on.Pravzaprav sploh ni bila prepričana ali zna zares ljubiti, navsezadnje ni imela nikogar, ki bi jo lahko naučil in edina oseba, ki je morda poskušala je bil oseba, katere ljubezen je odrinila. In ta oseba je stala prednjo, tukaj in zdaj. Počasi si je zbistrila misli, ter se vrnila v sedanjost, na tisti prekleti pomol, kjer so jo še vedno gledale njegove hladne oči. »Mm, prav imaš. Nisem se spremenila,« je počasi prikimala. Ni točno vedela, kaj bi mu s tem rada sporočila. Morda je šlo le za skrito opozorilo, da je še vedno prasica kakršna je bila. No najbrž še veliko hujša, a v njegovih mislih je bila očitno že popolnoma odpisana in resnično je dvomila, da obstaja trik s katerim bi lahko omehčala tega fanta.

Zatipala je po edinem žepu na obleki, kjer je živčno iskala škatlico s cigareti. Pri tem je bežno sledila njegovim besedam, ter se še vedno poskušala zbrati. Končno je izvlekla tiste preklete cigarete, ter si s tresočimi rokami prižgala. Prigovarjala si je, da jo neznansko zebe, kajti ni si zmogla priznati, da se trese zaradi njegove bližine. Sploh si ni bila podobna in sovražila se je zaradi tega, ker je imel on nadnjo moč, ki je ni imel nihče. Končno se je našel ne kdo, ki ji je bil kos in na srečo jo je dovolj sovražil, da se ne bo spuščal v nepotrebne debate. Vsaj tako je upala. »Am ja, študiram.« Bedast odgovor, ki je prišel iz ust vedno samozavestnega in glasnega dekleta, tokrat tiho in neodločno. Skoraj, kot bi govoril s senco. Je res želela pustiti tak vtis, kot da se bo ravnokar sesula in ga prosila odpuščanja? Ne, nikoli. »Res, kot bi se namerno izogibala drug drugemu..No lahko ti zagotovim, da nisem vedela, da študiraš tukaj. Saj veš, da bi te poiskala..« je končno odločno potipala na področje, ki jo je zanimalo. Morda je vedel zanjo, pa je preprosto ni želel srečati. Težko je verjela,da ne bi poznal predsednice Tri-Pi sestrščine, a nenazadnje te funkcije ni opravljala dolgo in prav res bi lahko verjela, da se preprosto nikoli nista srečala. Opazila je rahel premik v njeno smer, med tem ko je govoričila. Kaj takega jo seveda v normalnih okoliščinah ne bi motilo, a med njima ni bilo prav nič normalnega. Srce se ji je tako za hip ustavilo, nato pa, ko je spet spregovorila in poiskala njegove oči, popolnoma podivjalo. »No super sem, vse gre po načrtih. Res, ne morem se pritoževati. Pa ti, uživaš študentska leta?« Besede, ki so letele iz nje so postajale vedno bolj vročične, ter podobne stari Layli, kajti pogovor se je sukal v povsem varnih vodah in za trenutek se ji je zazdelo, kot da med njima ni ničesar, le čisto poznanstvo, brez zapletov ali kakršnih koli močnejših čustev. Ampak le za trenutek.

»Ja?« je po nekaj trenutkih neprijetne tišine, ki je obvisela v zraku, previdno zasukala glavo v njegovo smer. Čutila je, da je vse skupaj zbrano nekje pod površjem, ter samo čaka, da udari na plano. Najbolj je bolelo dejstvo, da je čutila njegovo bolečino, a je bila odločena, kako bo reagirala še preden je izrekel tiste besede. Lagala bo. Ni si mogla privoščiti priznanja svoje napake, bala se je pokazati prava čustva in mu izreči kratko besedi oprosti, ga vzeti v svoj objem, ter ga potolažiti, poljubiti. Bilo bi preveč bolečine, za oba. Ni zmogla, ni znala in ni smela. Predvsem slednje ji ni in ni dalo miru. Layla je sebična mrha, ki se ne ozira na čustva soljudi in zdaj bo to dokazala, njemu, drugim, predvsem pa sebi. »Sem naredila kaj Adam? Mar res ne moreš pozabiti na tisto nesrečno kratko zvezo, ki sva jo imela?« Besede so padale iz nje in rezale vedno globlje, v še ne povsem zaceljene rane. Opazovala je njegov izraz, ki je bil pol gnusa. Niti predstavljati si ni želela, kako močno jo sovraži. Vse kar je v tistem trenutku želela je, da jo udari. Telesna bolečina bi umirila tisto, ki jo je čutila v prsih. Ni več vedela kako dolgo bo zdržala, zato je spet usekala. »Kaj sploh hočeš od mene? Razlog? Ni razloga, bila je pač zabava. Bila sva mlada in med nama je bilo nekaj.. ne vem kaj sem videla v tebi. Nisem te imela rada, pa tudi njega ne. Nikoli te nisem imela zares rada, zato ničesar ne obžalujem.. Preboli že!« Končala je z nasmeškom, zaigranim kajpada. Zdaj je lahko samo še čakala in upala, da jo na licu mesta preprosto ubije. Kdaj je postala takšna ni pomnila, a morda se je vse začelo takrat, v tisti sobi, kjer je pijana prvič podlegla čudovitemu svetu varanja. Bežala je, takrat je preprosto bežala in še vedno beži. Boji se bližine, nikogar ne spusti k sebi in Adam ji je bil preblizu, imel jo je preveč rad in ona je bila preprosto strahopetna. To je vsa resnica, tista, ki nikoli ne bo zapustila njenih ust.

tagg.: adam
words:1123
note: sory for late and lame..
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content





cyprus rhodes pomol Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cyprus rhodes pomol   cyprus rhodes pomol Empty

Nazaj na vrh Go down
 
cyprus rhodes pomol
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1
 Similar topics
-
» cyprus rhodes jasa
» cyprus rhodes jezero
» cyprus rhodes obala
» Pomol
» Cyprus jasa

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
 :: OOC predel :: arhiv :: arhiv 1. leta-
Pojdi na: