Soba št. 066 - Amelie

Naslov sporočila: Soba št. 066 - Amelie Pon Jul 26, 2010 8:44 pm

Sovražila je svojo občasno zmedenost. Občutek, ko nekaj iščeš, pa se ne moreš spomniti kaj ali pa tega po dolgih urah še vedno ne moreš najti, jo spravlja ob pamet. In, da bi bilo še slabše, se je danes CJ mudilo še bolj kot ponavadi. Svoji mami je že pred nekaj dnevi obljubila, da jo pokliče. Še vedno ni utegnila in vedela je, da jo bo od skrbi pobralo. Saj ne, da bi bila njena mama kaj preveč zaščitniška, toda kot psihologinja ima glavo polno brezveznih strahov, ki lahko doletijo njeno edinko. ''Sranje, pa ravno zdaj'' je glasno zaklela, ko je v svoji sobi obrnila prav vse predale, pogledala pod posteljo, razmetala posteljnino in prečekirala prav vsak kotiček njene ne prav velike sobe. Živčno je v omarah premetavala oblačila in prelagala nogavice, pogledala je v vsak čevelj posebej, toda njenega adapterja za iPhonea še vedno ni bilo nikjer. Že skoraj štiriindvajset ur je imela izpraznjeno baterijo in to jo je spravlajo v še večji obup, kot bi bila odrezana od sveta. Odkar študira je njen prenosni računalnik skoraj popolnoma nadomestil mnogofunkcijski telefon, brez katerega si svojega življenja več ni mogla predstavljati. In zdaj je nekje založila adapter. Prijela se je za glavo in s prsti hitro razčesala dolge, valovite lase, zraven pa se skušala spomniti, kje in kdaj je nazadnje videla adapter. ''Zakaj se mi to vedno dogaja?'' je že na robu obupa kričala sama nase in upala, da kljub pozni uri še nihče ne spi ali pa se uči za kakšen pomembnejši izpit. To ne bi bilo ravno najbolje, že tako ali tako je imela zelo malo stikov z ljudmi znotraj njene sestrščine. Po pravici povedano ni osebno poznala nobene od deklet, sploh ni vedela koliko jih je in kako je kateri ime.
Oblečena je bila v spodnji del modre črtaste pižame, ki jo je podedovala od svoje štirinajst let starega polbrata in je bil precej višji in težji od nje, in ravno zato je večino oblačil za doma vzela njemu. Zdela so se ji tako domača, prijetna in topla, dišala so po njenem očetu, ki ga je malokdaj videla. S polbratom sta bila v kar dobrih odnosih in ravno se je spomnila, da bi mu mogla po elektronski pošti poslati svoje stare eseje za angleščino. ''Še to'' je jezno zavzdihnila in se pognala skozi vrata svoje sobe. Obstala je točno pred sosednjimi vrati in se za nekaj sekund ustavila, nekajkrat globoko vdihnila in priprla oči. Šele ko je bila prepričana, da je dovolj mirna, je potrkala na vrata in s popolnoma mirnim tonom spregovorila. ''Živjo, oprosti ker te motim'' se je najprej opravičila in čez sekundo ali dve že nadaljevala. ''Samo vprašala bi te, če imaš mogoče adapter za iPhonea'' je hitela in upala, da jo bo njena soseda, kdorkoli je že bila, razumela in, da je ta sploh v sobi in se ne pogovarja samo z vrati.

@ Amelie :3
+ tole je fail -.-''

Naslov sporočila: Re: Soba št. 066 - Amelie Sre Jul 28, 2010 9:09 pm

Bil je eden izmed tistih dni, ko dogajanja okoli sebe sploh ni dojemala. Takšni so bili ponavadi dnevi po fantastičnih žurkah, na katerih je obležala popolnoma pijana. In prekršila svojo obljubo, da ne bo postala kot ostala 'lahka dekleta' - vsak dan pijana in lahko dostopna. Ali dnevi, ko je non stop srečevala ljudi, s katerimi se je zakajala in se naslednji dan zbudila popolnoma neprisebna, še vedno rahlo zadeta od prejšnjega dne. Dnevi, ki so kar bežali mimo nje, pa pravzaprav niso spadali v nobeno izmed teh dveh kategorij, le bili so tisti nepomembni dnevi, za katere bi bilo bolj zaželjeno, da jih ne bi bilo. Srknila je požirek cimetovega čaja in se zazrla skozi okno. Zunaj je bilo že ves teden vroče kot v peklu, danes pa se je ravno ohladilo. Že zjutraj je lilo kot iz škafa, kar sploh ni bilo pogosto za Kalifornijo, a ji je bilo vse prej kot všeč. Sovražila je pretople dneve. Zrla je skozi okno in srkala čaj, zraven pa so ji po glavi plavale takšne in drugačne misli. Odtavale so do Zare in njunega prepira na plaži, ki se je nato sprevrgel v simpatičen pogovor dveh starih znank, potem so se ustavile pri Landonu, pa pri Nicky in mami.. In na koncu se je z mislimi zopet vrnila h sebi. Ugotavljajoč, kako se je pravzaprav spremenila. Iz načelne punce počasi prihaja njena divja plat; zabave, alkohol in droge. In prvič je zares razumela, da vse ni le v tem, da so dekleta, ki so ves čas okoli po zabavah, da so lahke in se sama pri sebi nasmehnila. Čudno spoznanje, je pomislila in odložila čajno skodelico na polico. Ura je bila že sedem, pripravljalo se je še h enem rahlem nalivu in sredi kopalnice je na tla odvrgla oblačila ter stopila pod tuš, iz katerega se je ulila vroča voda. Oboževala je vroče tuše; pod hektolitri tople vode bi lahko preživela dneve, saj so bili ena izmed stvari, ki je prijala kjerkoli in kadarkoli. Po končanem tuširanju, ki je bilo prej kot tuširanje navadno polivanje in potrata tople vode, se je oblekla in si lase spela v čop. Pri vratih je naenkrat nekdo potrkal, ravno ko je iz torbice vlekla knjigo, h branju katere se je že tako dolgo spravljala. Zaslišala je ženski glasek, ki je spraševal po polnilcu za mobitel. Odhitela je do vrat in jih odprla. "Hej," je rekla in se nasmehnila drobni svetlolaski ki je stala pred njo in pred minuto trkala po njenih vratih. "Um, ja, ubistvu imam," je rekla in stopila od odprtih vrat, da je dekle lahko videlo notranjost njene nepospravljene sobe. Oblačila so ležala po postelji in pisalni mizi, po tleh pa je bilo kljub vsemu prehodno območje. "Kar pridi naprej," je zaposleno rekla, med tem ko je brskala po predalniku pri postelji. Vse sobe v hiši so bile isto opremljene, tako da so dekleta dobro vedela, kje se skriva kakšna malenkost. Kljub vsemu so v večini podobne stvari spravile na podobna mesta. Ko je obrnila drugi predal, je v zrak zmagoslavno dvignila roko in se zasmejala. "Tako, tukaj je." Zaprla je predal in stopila do dekleta. "Izvoli." Kratek pogled v njene oči je bil dovolj, da se ji je dekle zazdelo znano. Sicer je še nikoli ni videla na kampusu, tako da je sklepala da je novinka, je bilo na njej nekaj, kar je že zagotovo videla. "Oprosti, ampak ali se poznava?" je bleknila in se komaj zaznavno nasmehnila, "nekam znana se mi zdiš.." Utihnila je, preden bi jo povsem preplašila in se nasmehnila. "Oh, jaz sem Amelie." Z nasmeškom na obrazu.

Ahh, čist uredu je. (:

Naslov sporočila: Re: Soba št. 066 - Amelie Čet Jul 29, 2010 8:01 pm

Tistih nekaj sekund, ki je čakala kot dogovor, se je vleko kot še nikoli, bila je nestrpna. Njena mama je tako znala zakomplicirati stvari in njej se res ni dalo ukvarjati z njenimi pripombami in grajami. Res je, da se je že skoraj cel mesec izmikala njunemu pogovoru o njenem nadaljnem življenju, mama je bila zelo razočarana, ko je izvedela, da njena edina hči ne gre po njenih stopinjah in ne bo postala psihologinja. Pravzaprav je CJ s tem prekinila družinsko tradicijo, njena babica je bila psihologinja in njena prababica prav tako, samoumevno je bilo, da bo CJ študirala psihologijo. Toda presenetila je celotno družino in po pravici povedano tudi sebe, pokazala je svojo 'uporno' stran in se vpisala na študij sodne medicine. Najprej je to naredila prav zaradi nasprotovanja, toda kasneje ji je študij postal všeč in nikoli se ne bi prepisala. Vidi se v tem in to je smisel, kot bi bila rojena za to. ''Ah'' je kriknila, pravzaprav se je tako zatopila v svoje misli, da dekleta najprej sploh ni slišala. Presenečena je odprla vrata, ne da bi bila sploh prepričana, da jo je dekle povabilo naprej. Ob vstopu ni bila presenečena, soba je bila pravzaprav zrcalna slika njene in če ne bi bila veliko bolj pospravljena kot njena, bi jo mogoče celo zamenjala za svojo. Slovila je po neredu v svoji sobi, toda vedno je trdila, da se tako bolj znajde in ji je tako bolj domače. Nekaj resnice je bilo v tem, toda resnica je bila ta, da je bila CJ vedno prezaposlena ali preutrujena za temeljito pospravljanje svoje sobe. In zazrla se je v dekle, ki ji je ponudilo adapter. Prijela ga je v roke in se zazrla vanj, bil je takšen kot njen, toda ni je begal adapter. V mislih je imela dekletov obraz. Bila ji je znana, vendar je ni mogla uvrstiti. Zatopljena v svoje misli je popolnoma pozabila na zahvalo in izpadla je precej nevljudna. Nagrbančila je čelo in se zamislila v postavljeno vprašanje, in v naslednjem trenutku je slišala ime Amelie. Amelie. Slišalo se je domače, znano, pa vendar se ni mogla spomniti. ''Amelie iz Londona?'' je bleknila prvo stvar, ki ji je padla na pamet in se široko nasmehnila, očitno je s svojo nepremišljeno asociacijo ugotovila kam spada. ''CJ, in zdi se mi da te od nekod poznam'' je začudeno rekla in še vedno premišljevala. Že res, da jo je Amelie spominjala na London, vendar ji po zunanjosti nikakor ni spadala tja. ''Mogoče sva se videli na jezikovni izmenjavi v Londonu, tam sem bila pri svojih dvanajstih in zdi se mi, da sem poznala neko Amelie'' je nerodno rekla in se poskušala odkupiti s širokim nasmehom.

Naslov sporočila: Re: Soba št. 066 - Amelie Čet Jul 29, 2010 8:44 pm

Nasmehnila se je dekletu, ko ji je v roke potisnila polnilec. Iz njenih ust ni bilo slišati niti drobcene zahvale, majhnega in kratkega 'hvala', zato jo je že hotela postrani pogledati, ko je nato odprla usta. "Malenkost," je vseeno izustila in se nasmehnila, čeprav je vedela da je s tem zvenela popolnoma osorno. Preveč vzgojeno morda, a za to ji je bilo povsem malo mar. Tako ali tako se je že počasi pričela spreminjati, nad čim ni bila najbolj navdušena, a tako je pač naneslo. Dekle je naenkrat spregovorilo in radovedno je pogledala v njeno smer. "Amelie iz Londona, da," je rekla z nasmeškom in preučevala dekletov obraz. Da jo je poznala je bilo zdaj več kot očitno, le ni se mogla spomniti, kam bi jo uvrstila. Bila je še bolj suha kot ona sama in majhna; tako drobcena se je zdela, ko je takole nekaj centimetrov višje nad tlemi gledala na njo. "CJ," je ponovila in dvignila pogled, kot da bi se ji v glavi prižgala 60W žarnica. "Zdaj se te spomnim," je glasno rekla, skoraj malce preglasno in se opravičljivo nasmehnila. "Točno to." Prikimala je. "Na jezikovni izmenjavi sva se spoznali. Joj, to je že vrsto let nazaj! Povsem sem že pozabila, da je bila kdaj jezikovna izmenjava v Londonu," je hitela razlagati in izgledalo je, kot da hoče vse povedati v eni sapi. Kako naj ne bi hotela, ko pa je pred njo stala CJ. Dekle je spoznala na izmenjavi v Londonu, kjer je bila pač kar tako, zaradi lastnega dolgčasa. Mama je izvedela, kaj pripravljajo in prijavila hčerki, ki sta navdušeni sprejeli izziv; prvo leto sta sodelovali v Londonu, naslednje leto pa sta odpotovali čez lužo in tam preživeli nekaj tednov v družbi Američanov. "Zdaj, ko veva od kod se poznava lahko sklepam, da boš še malo ostala, ali imaš delo?" je previdno dokončala stavek in se nasmehnila blondinki čez sobo. Ker je prišla potrkat ravno na njena vrata je sklepala, da je ena izmed Zet, saj drugi ljudje v hišo niso mogli kar tako v pižami in copatih, sploh pa bi jo videla prihajati - ves čas je namreč strmela skozi okno na kampus. Opazovanje ljudi je znalo biti zanimivo, pa tudi zabavno, če si si le znal pričarati tak občutek.

Naslov sporočila: Re: Soba št. 066 - Amelie Čet Jul 29, 2010 9:37 pm

CJ se je udarila po glavi in že sekundo kasneje je to obžalovala. Mišljeno je bilo v smislu 'ah, zdaj se spominjam', vendar je v vsej tej zmedi uporabila preveč moči. Nasmejala se je in naredila korak naprej v sobo. ''Ah, kje je že ta izmenjava'' je rekla v veselem smehu in v mislih je preštevala leta, ki so minila odkar sta se nazadnje videli. Pravzaprav so bili tisto kar dobri časi. Njena starša sta se v tistih časih še vedno borila za njeno skrbništvo in prav prijetno je bilo preživeti tri tedne v družbi nasmejanih sovrtnikov na popolnoma drugi celini, kjer te nihče ne pozna in posledično ne sprašuje ali sočustvuje s tabo. Z Amelie sta še nekaj mesecev po tistem ohranili stike, vendar je v vsej zmedi zaradi ločitve in nenehne menjave domov izgubila naslov, časa ji je pa tako ali tako vedno primanjkovalo. ''Čudno, da se srečava ravno tukaj. In to še v enaki sestrščini! Si že dolgo tukaj?'' je vprašala in še vedno ni mogla verjeti, da pred njo stoji oseba, ki jo pozna dalj kot dve leti, ki jih je preživela tukaj. Začetek je bil zanjo težak, vedno je bila komunikativna, vendar nekako ni našla skupnega jezika z vsemi temi študenti, ki so si bili popolnoma različni. Kakšno olajšanje, da je končno srečala koga bolj poznanega. ''Pravzaprav sem, očitno, že skoraj dve leti tvoja soseda, moja soba je čisto zraven tvoje'' ji je pomežiknila in se nasmehnila. Res ni mogla verjeti, da je dve leti stanovala poleg dekleta, ki ga je poznaža že skoraj polovico svojega življenja in sta se nekoč zelo dobro razumeli. ''Po pravici povedano moram nujno opraviti klic, toda če že ponujaš bom iPhonea priklopila kar tukaj'' se je rade volje odzvala na Amelijino povabilo.