Zara 1. letnik, novinarstvo in fotografija
Število prispevkov : 43 Join date : 25/07/2010 Age : 28 Kraj : London, UK
Članstva :: ΠΠΠ sestrščina ::
| Naslov sporočila: Soba št. 085 - Zara Sre Jul 28, 2010 8:44 pm | |
| Celotna soba se je vrtela, kakor da bi bila ujeta v vrtiljaku, ki se nikoli ne bi ustavil. No, saj teoretično ne bi šla na vrtiljak, ker je bila že kot sam otrok paranoična, ko je videla tiste velike stvore, ki so se vrteli in vrteli, ljudje pa so kričali na njih, a primerjava je bila kar dobra. Nasmejala se je ob tem, ko je lahko prijetno plesala po sobi, ter pila svoj ljubi Jack Danielle's, katerega je pravzaprav imela na pretek. Kolikor je vedela, je bila hiša relativno prazna, saj na hodniku ni bilo tistih nadvse nadležnih in brez veznih deklet, ki so se vse povprek smejala neumnih stvarem kot recimo kako je bila določena posameznica zete bete oblečena. Saj je vedela, da to spada zraven, če pač imaš dve rivalski sestriščini, a to je bilo bolj otročje kot pa dejansko izkazovanje rivalstva. Zdaj je vsaj vedela zakaj so bile Tri-pi tarče posmeha, a vseeno se ni smela pritoževati, saj je bilo življenje tukaj veliko boljše kot pa v domu, za katerega bi tako ali drugače morala sama plačati. »To die by your side, it's such a heavenly way to die,« je glasno zapela, ob tem pa se vrgla na posteljo. Njeni lasje so bili razmršeni in, če bi jo kdo zdaj videl bi kar hitro poklical ljudi v belem in njena naslednja postaja bi bila najbrž psihiatrična klinika, čeprav ni delala nič drugega kot pa uživala življenje za teh par ur, ko je lahko vsa pijana in zakajena pozabila na njeno življenje. Kmalu se je znova pobrala s postelje, ter z mačjimi koraki šla proti majhni mizici, kjer je bila še neodprta steklenica Jack Daniellsa, nova, ter trije jointi, ter si, brez da bi jo ravno brigalo ali je to dovoljeno ali ne, prižgala konico zvitka trave, ter pustila da dim plapola v že tako vroči sobi.
Ni vedela točno, ob kateri uri, a je vedela da bo danes prišla Liv k njej. Niti ni vedela v kakšnem stanju, a danes je že nekako načrtovala, da bo utopila svojo žalost v rjavo-obarvani tekočini ter ilegalno substanco, prav tako pa je bila Liv navajena, da se je obnašala vse prej kot pa odraslo in normalno, ter je tudi vedela za njen majhen problem z belim praškom. Smešno je bilo, kako je vedno sklepala da je to problem, ker – običajno si probleme skušal rešit, tega pa se definitivno ni hotela znebiti, že zgolj zaradi dejstva ker ji je pripravljalo veselje. Ni vedela zakaj nihče ni hotel biti tako srečen kot pa je bila sama, po snifanju na primer, a ta dejanski problem je pustila ostalim. Če ne želijo biti srečni, pač ne bodo. Le da ostali niso imeli kaj, da bi bili nesrečni. Vsi so imeli dobre družine, ki niso otroka vrgli ven iz hiše, če pač ni bil sprejet na univerzo, prav tako pa so imeli srečna otroštva, kjer so se lahko mirno igrali z barbikami ob njihovih mamah, ki so si vzele čas za njih in niso kar tako pustile otroka na samem, samo da so zadovoljile svoje potrebe pri sosedih, ter pojamrale kako težko življenje imajo, čeprav v resnici ni bilo. Ni vedela kaj je njeno mamo tako zelo motilo na njej. Vedno je bila njena punčka, ki bi naredila vse, da bi mama preživela eno prekleto minuto z njo, a očitno ji to ni bilo dovolj. Hotela je videti kako naj opusti svoje življenje, da bi lahko postala klon nje same, ter ji s tem uničiti življenje, kakor si ga je sama. Naenkrat je slišala nekakšno odpiranje vrat, ko je ugotovila, da so vrata zaklenjena. Joint je vrgla skozi okno, upajoč da bo ogorek pristal na kakšni izmed prebivalk, ter odšla proti vratom in jih odklenila. »Liv,« je počasi rekla, ter se zarežala. »Kako lepo te je videti,« namenila ji je medvedji objem, ter jo poljubila na lice. Olivia je bila pravzaprav edina izmed zet, s katero se je razumela že od samega začetka. Ni vedela ravno zakaj, a med njima je bila nekakšna 'kemija', ki pač ju je povezala, pa tudi če si sploh nista bili podobni. Sama je bila čudak, ona pa lepotica, zraven katere bi se marsikatero dekle počutilo manj vredno. »Pridi, pridi,« je zaklicala, ter zaprla vrata, saj je bila soba še vedno polna dima, prav tako pa njene sostanovalke ne bi bile preveč navdušene če bi pod svoje okrilje vzela eno izmet zet. »Jeb*š njih,« je tiho zaklela, nato pa sledila Liv, ki je že bila v sobi. »Torej, …« je začela, pri tem pa skoraj padla na tla. »Boš kaj pila?« ter se ji znova zarežala kot idiot. Saj, mogoče pa to sploh ni tako napačna oznaka zanjo. tagged, Olivia :* word count, 778 comment, bleh. it's lame. | |
|