cyprus rhodes jezero

Knjiga je v njegovem naročju počivala že približno kako uro in pol, pri čemer pa je zamenjala že kakih deset različnih položajev, saj preprosto sedenje na tleh ni bilo nekaj najbolj udobnega kar bi človek lahko doživel. Naslonjena na njegova iztegnjena kolena, na njegova skrčena kolena, nato obrnjena postrani, medtem ko je njegova glava počivala na njegovi dlani, opirajoč se na komolec, napol zaprta, napol prepognjena, kakorkoli jo je namestil, mu tisti dan branje nekako ni šlo najbolje. Morda samo ni bil zbran? Skoraj zagotovo je bil to le stranski učinek od pomanjkanja trave, saj je moral sedaj ko mu je lastne zaloge pošlo, ponovno čakati da mali glineni lonček, skrbno skrit v njegovi sobi v bratovščini, zacveti v zeleni barvi in mu prične nuditi opojne lističe. Še sam ni vedel točno kako se je njegova celotna situacija z uživanjem marihuane spustila tako globoko v brezizhodno brezno, toda dokler samega dna tega brezna še ni bilo čutiti v bližnji prihodnosti, se s tem ni nameraval preveč obremenjevati. Če ne bi bilo trave bi bil najbrž še vedno ves čas zaprt v svoji sobi v Londonu, dobesedno prebiral eno knjigo za drugo in se trudil biti čimbolj tiho, študiral kakšne taktike reševanja primerov ali karkoli so že študirali bodoči pravniki, za kakršnega ga je namenil tudi njegov oče. Resnično se je zahvaljeval vsem mogočim silam da se je vse obrnilo v to smer, v katero je bil namenjen še naprej, hvaležen je bil da se je znašel tu, stran od svojih vsiljivih staršev, da je končno zaživel malce bolj sproščeno. Upal je samo, da se bo njegov prekleti problem s to sramežljivostjo kaj kmalu uredil, kajti dovolj mu je že bilo tega, da je moral vsakič sproti na bolj nesramne načine odvračati dekleta, katerim je bil všeč in jim praviti da mu res ni do tega da bi se sramotil pred njimi. Saj je bilo res tako, da si sicer ni dal veliko dela s tistimi plehkimi dekleti, ki so imela moške samo za to da so jih lahko dodobroma izkoristile med rjuhami in jih nato zjutraj pustile same zakopane v le-te, medtem ko so se že odpravljale v naslednji klub, toda vsake toliko časa so mu misli ušle tudi k kakšni taki dogodivščini. Kako bi bilo če bi se popolnoma izvil iz te svoje lupine, ki ga je utesnjevala in premagal to svojo…bolezen, bi se lahko reklo, glede na to da je bilo vse skupaj le rezultat stalnega psihičnega napora in odbijanja ljudi od sebe iz obrambe, kako bi bilo če bi postal eden izmed tistih, popularnih, na vrhu sveta, vedno oboževanih in popolnoma brezkrbnih. Saj se je zavedal da to najbrž nikoli ne bo mogoče, toda že sama misel na to ga je spravila v precej boljšo voljo. Zavedel se je, da se je ponovno zasanjal, ter da so njegove oči povsem brezsmiselno drsele po straneh njegove knjige in da so črke ostale samo simboli, njihov pomen pa se je izgubil nekje na poti do njegovih možganov. Zavzdihnil je in se iz sedečega položaja uspel nekako skobacati na noge, pri čemer se je, s knjigo še vedno v rokah, na široko pretegnil in zazehal tako na široko, da bi se mu najbrž videlo kaj je imel tisti dan za zajtrk, če bi bil kdo dovolj pogumen da bi se mu približal na tako razdaljo. Sklonil se je toliko, da je pobral svojo pleteno sivo jopo, ki mu je zadnjo uro in pol služila kot podlaga za pod tazadnjo, kajti trava je bila od prestalega dežja še vedno malce vlažna, nato pa se prav počasi, kot kak polž odpravil po jasi navzgor, proti potki. Še preden pa jo je uspel doseči in se po njej vrniti nazaj v udobno notranjost njegove bratovščine, je za seboj slišal skorajda obupan krik, tista besedica 'hej' mu je zazvenela v glavi, kot bi nekdo v okrožju treh metrov glasno udaril po gongu ali kaj podobnega. Na hitrico je pogledal prek rame nazaj in pri tem s pogledom ošinil mlado temnolasko, ki je na vso moč hitela proti njemu, oklepajoč se nečesa, kar je izgledalo kot polaroidni fotoaparat. V trenutku mu je vsa kri bušnila v glavo, verjetno je bil v lica rdeč kot pravkar serviran jastog, dlani, ki so mu počivale v žepih kavbojk, pa so se pričele počasi vlažiti. Potegnil jih je ven in jih na hitro obrisal ob blago, kajti tokrat mu je bilo vsega dovolj, hotel se je vsaj potruditi biti drugačen, vsaj toliko, da si ne bo imel česa očitati, ko se bo oziral nazaj v preteklost. Na kratko se je odkašljal in počasi zaustavil korak, ter se z vzdihom obrnil proti dekletu. Bila je izjemno prisrčna, s svojim privihanim noskom, ki je bil posut z miljoni majhnih pegic in dolgimi trepalnicami, ki so obkrožale prelepe oči, ki so bile neverjetno čiste modre barve. Ob njenem vprašanju se je kar malce zdrznil, toda kljub skorajda premočnemu bitju srca se je odločil da bo tokrat vztrajal, tuki če ga zadane kap tukaj, sredi parka in se zvrne nekam v travo in odkotali v jezero. »Ehm, ja sem, ja. Zakaj? Bi te moral poznati ali kaj takega?« je ustnice zavihal v živčen nasmešek in se zazrl v njeno iztegnjeno dlan, ko mu je zaupala svoje ime. »Zara? Živjo… jaz sem…« šlo mu je na bolje, hej, tega nisi videl vsak dan. »Connor.« ji je pokimal in si dlan skorajda neopazno otrl na hlačnici preden je na hitro stresel njeno. »Oprosti ampak jaz te res ne poznam, mogoče si me s kom zamešala?« je začutil, kako je začetni adrenalin, ki je prej plapolal po njegovih žilah, pričel puhteti v prazen nič in zapuščati njegovo telo.

tagged; Zara <3
word count; 941
notes; ofak, sori k je tooook dolg trajal >< in bolj za en drek je. XD bo že.