cyprus rhodes jasa

Počasi se je pravzaprav približeval mesec, ki Jaydenu ni bil niti malo pri srcu. Tretje leto povsem rutinskega dela na univerzi. Pravzaprav dan danes ni razumel samega sebe, kako mu je uspelo tako izdelovati letnike- nenazadnje je lahko na prste ene roke preštel kolikokrat je šel na predavanja. Vendar preprosto se prebiti čez, tako ali drugače, prišel je. In nenazadnje ga pravzaprav ni bilo sram priznati, da je ne le malokrat napel vse sile, da je prišel do naslednjega letnika. Ker nenazadnje mu je vse to ostalo od srednje šole- tudi podkupovanje, če je bilo potrebno. Ob misli na to, se mu je na obrazu zarisal bežen nasmešek. Včasih je očitno potrebno za ocene narediti več kot vse. Zaprl je vrata sobe, katero so mu dodelili letos ter se odpravil proti jasi. Pravzaprav mu je bila delitev sob letošnje leto več kot všeč. Bil je sam v sobi, brez kakšnega nadležnega sostanovalca. Še dobro se je spomnil prejšnjih let. Ko je prvo leto dobil nekega temnolasca, po karakterju podobnega njemu, glede na to, da je vsak večer pripeljal drugo dekle v svojo sobo. Vendar iskreno, tako ni bilo najboljše živeti. Ravno zato je predvideval, da bo naslednje leto lažje, ko je imel ob sebi piflarja, vendar iskreno dan danes raje ne pomisli na to. Vendar ne glede na vse- pravzaprav je ponosen sam nase, da ga je tisto leto spravljal ob živce. Bilo je očitno, da prejšne leto je bila zabava pri Jayu ves čas prisotna- v klubih, ob dekletih in seveda popoldne, ko se je njegov sostanovalec učil, on je pa lahko po mili volji zganjal nemir, samo da se on ne bi mogel učiti- ja, bilo je očitno, da vsa pravila po vrti krši, vendar nenazadnje... slednja je Jayden vedno sprejemal kakor nujna kršitev.

Z počasnimi koraki se je odpravljal proti kraju, kjer sta bila zmenjena z Zaro. Pravzaprav sploh ni vedel od kdaj se je na to dekle tako navezal. Vedel je le eno- da ima v njegovem življenju pomembno vlogo, kljub temu da je vanj vstopila pred kratkim. Vendar bila je njegova zaupnica in tega dejstva preprosto ni mogel prezreti, glede na to, da dan danes teh res ni bilo veliko. In iskreno mu je bilo to tudi všeč. Nenazadnje je temnolasec vedno imel visoke kritike za spisek prijateljev. Takšen je pač bil in iskreno ni imel niti nobene želje, da bi se spremenil. Res, da zaradi njegove osebnosti, ki je znala biti na trenutke res nemogoča, nima okoli sebe veliko pravih prijateljev, vendar mu je iskreno vseeno. Za poker krog so tudi te v redu- nenazadnje je bilo igranje pokra, pitje viskija in cigareta nekakšen smisel vsakega njegovega večera, vsakdanjik, rutina. Pogled je za trenutek namenil nebu, kjer so se že začele nabirati prve zvezde. Bilo mu je še kako všeč, da bo danes imel zopet nekakšno neprespano noč, sploh pa z takšno osebo, kakor je Zara. Vedel je, da ne bo šel v svojo sobo v tem stanju kakor je sedaj, pač pa po možnosti bolj kot ne zadet ali pijan, čeprav je nekako dvomil, da bo do druge možnosti prišlo. Zavedal se pa je, da je prva več kot možna, saj temnolaska bila glede teh reči neponovljiva, saj najbrž ni niti enkrat naletel nanjo, da eno od teh reči, ne bi imela pri sebi. Pri njem so bili edino cigareti in trava zvesta spremljevalca, za drugo pa je imela vedno tako ali tako čez temnolaska. Odkar ji je ponudil prenočišče pri njem doma, ko je pobegnila od doma, sta postala preprosto tesna prijatelja, zaveznika, katera drug brez drugega nista dolgo zdržala. Ob pogledu na zapestno uro se je za trenutek namrdnil. Saj ne, da je bilo zamujanje zadnje čase v njegovi krvi, vendar sem preprosto ni smel priti prepozno. Pospešil je korak ter nebo nad njem se je že začelo pošteno temniti. Sklonil je glavo ter tiste ostale korake, ki so ga ločili od jase, naredil z pospešeno hitrostjo. Ko je prispel na dogovorjeno mesto je pred sabo že zagledal znano temnolasko ter na njegovem obrazu se je zarisal nasmeh. »Zara« je tudi sam rekel namesto pozdrava ter jo poljubil na lice. Za trenutek se je zazrl v njene oči ter se zavedal, da sta njuna obraza še kako blizu, da bi lahko iz tega nastalo kaj, vendar Zara je preprosto odmaknila obraz v zadnjem hipu. In iskreno še sam ni vedel ali mu je bilo njeno dejanje všeč ali ne. Zavedal se je, da bi poljub utegnil spremeniti kaj, vendar se ni več obremenjeval z tem. V znak potrditvenega odgovora ji je prikimal. Po nekaj korakih hoje po jasi sta se ustavila. Naveličano se je sedel na zeleno travo pod njim ter nad njem so bile sedaj že tisočere zvezde. Počakal je, da se mu Zara pridruži ter se z njegovim tipičnim nasmeškom zazrl vanjo. »Kaj dobrega imaš danes s sabo?« je rekelter na njegovem obrazu je še vedno počival nasmeh.

comment: btw čist kul je, v primerjavi z tem

Narava definitivno ni bila njegov kraj, vendar v tem primeru je bila očitno popolen kraj, saj nenazadnje v bližini ni bilo žive duše, v sredini jase in pravzaprav povsem sama in niti tistega hrupa avtomobilov, ki so imeli v bližini parkirišče ni niti videlo niti slišalo. Razen njunega glasa in najbrž nekaj tistih čričkov, kateri Jayu niso bili nikoli posebej pri srcu ni bilo slišati. Najbrž ni bilo potrebno vsakič znova poudarjati, da narava ni bila na njegovi strani. Preprosto je bil od majhnih nog navajen na mesto, na tisto sivino, ki so jo oddajale zgradbe, medtem ko zelenja ter vonja po navari, razen tistih nekaj dreves preprosto ni bilo. Tako je preprosto nogomet namesto na zelenici, bil na igrišču, prav tako tudi vse drugo. Nekako je bil bolj navajen na tisti mrzel beton, kakor zeleno, od jutranje rose mokro travo. Mesto je bilo preprosto njegov kraj, na katerega se je navadil, ne pa narava ali podeželje. Iskreno ne pomni, kdaj bi šel na počitnice kam v naravno, saj nenazadnje so bili njegovi starši preveč zaposleni z delom v mestu, sama dva s sestro, pa pravzaprav nista imela nikoli kakšne želje po drugačnih krajih, kakor domačega stanovanja. Edini kraj, katerega so redno obiskovali je bilo morje. Tisto modro, neskončno in hkrati tako svobodno. Jaydenu je bilo definitivno to tako pri srcu kakor samo mesto. Nekako je bilo nekaj drugačnega, vendar hkrati navdušujočega in posebnega, saj nenazadnje je bilo to zanj in za Renno celoten smisel poletja. In potovanje vsako leto v drugo državo, kjer je lahko morje videl v drugih pogledih je bilo prav tako posebno. Ni vedel, zakaj se mu je to tako prikupilo- zaradi dejstva ker je bila družina zopet skupaj ali česar drugega. Vendar kakorkoli- poleg mesta je bil to definitivno edini kraj, ki mu je bil še všeč.

Ni vedel, kdaj se mu je življenje obrnilo v to smer. Še dobro se je spomnil časa, ko je bil tisti čisto povprečni dečekn najbrž popoln mamin sinko, ki je vedno dobil kar je hotel. Vendar, ko se je poglavje najstništvo v njegovem življenju odprlo, se mu je tudi odprla povsem nova pot, čisto nov način življenja. Pravzaprav se sploh več ni oziral na ljudi okoli sebe, ni bil več tisti tipičen Jayden, ki je bil nekoč. Na starša je začel gledati popolnoma drugače, iskreno sploh več nista bila tista svetla točka v življenju, pač pa ena popolnoma stranska vloga, katere tako ali tako ni bilo nikoli v bližini, ko sta ju z Renno potrebovala. Preprosto ni bil več tisto kot nekoč, odhajanje ven, zapad v alkohol in nato droge, je bilo nekaj popolnoma vsakdanjega zanj. Zavedal se je, da bi starši, če bi izvedeli za to, se ga popolnoma odkrižali ali pa mu celo zagrozili z kakšnim dejstvom, da ga bosta poslala v odvajalni dom ali kaj takšnega. In ravno to je bil smisel, da se ju je izogibal tako v treznih, kakor v zadetih, pijanih dneh. Ne, starša definitivno nista bila Jaydenova svetla točka. Pravzaprav jima je bil več kot hvaležen, ko je za osemnajsti rojstni dan dobil stanovanje ter tako v vseh pogledih postal popolnoma neodvisen od njiju, tisto srečanje med vikendom, ko jima je bil dolžan priti na kosilo je bilo tako ali tako nekaj popolnoma navadnega, nič posebnega. Tistih nekaj lažnih besed, ki jih je spregovoril o svojem lažjem življenju, kateri je bil pravzaprav popolno nasprotje tistega, katerega je živel.

Sedel je na travo poleg Zare ter se z kančkom zanimanja v njegovih očeh zazrl v vsebino njene torbice, ki je bila sedaj pristala na tleh ter ji v odgovor brez besed pokimal. Za trenutek se je spraševal kaj bo pristalo prvo na njegovem spisku, vendar je kasneje brez oklevanja, kakor Zara v roke vzel kokain. Zavedal se je, da bo po možnosti naredil ta večer še kakšno neumnost in ob njej res ni hotel biti priseben. Pravzaprav ni vedel, kdaj je padel v vse te trše droge, posebno kokain, ampak edina stvar, ki se jo je sedaj dobro zavedal je bila ta, da je svet ob tem boljši, da preprosto pozabiš na tiste stvari, ki jih ponavadi ne preneseš. Vse se je preprosto obrnilo. Vdihnil je tisti bel prašek, kateri mu je bil zadnje čase tako znan. Vrnil ji je nasmeh ter ji jasno dal vedeti, da ima prav. Ja, vse skupaj je bilo še kako zabavno, čeprav ni vedel ali mu večje veselje prinaša njena družba ali dejstvo, da je zadet. Vendar kombinacija obojega, pa je bila definitivno njegov recept za srečo. »Pravzaprav tudi jaz čutim posledice tega, ampak veš, da se temu ne upiram« je rekel z nasmehom na obrazu. Njegova roka je pristala na steklenici ter se dotikala njene, vendar v tem trenutku, pravzaprav ni bil pozoren na to. Nekako so v tem trenutku njene oči pritegnile večjo pozornost od želje po alkoholu v njegovi krvi. Njenem komentarju se je zasmejal, brez da bi odvrnil pogleda od nje. Še zavedal se ni kdaj je svoj obraz še bolj približal k njenem. Brez posebnega obotavljanja jo je poljubil, vendar le na ustnice, saj kljub vsemu je še imel nekaj treznosti, da se je zavedal, da bi kaj več utegnilo preiti v nekaj, kar ne bi bilo najbolje. Čim se je odmaknil od nje je potegnil roko k sebi ter tako obdržal v roki Jack Danielle's. V opravičilo se ji je nasmehnil z njegovim tipičnim nasmeškom ter steklenico ponesel k ustnicam in napravil nekaj požirkov, nato pa steklenico ponudil Zari. Čutil je, kako je njegova treznost že prej z mero kokaina pošla ter se z zanimanjem zazrl v temnolasko. »Imam samo jaz ali tudi ti nekako željo, da bi naredila raje neko neumnost, kakor da zadeta sediva tukaj?« je rekel brez kakršnega koli posebnega razmišljanja ter se zazrl vanjo. Ponavadi sta tako gledala v zvezde, ležala na tleh, vendar danes mu to preprosto ni ugajalo. Preprosto je bil zadet do te mere, da je bila njegova želja po kršenju pravil, početju neumnosti še večja. In nekako je preprosto imel občutek, da pri njej ne bo naletel na odpor.

Vseeno mu je bilo, da se je na zelenici nabralo polno kapljic, ki so si z drevesa nad njo utirale pot navzdol, kapljale z listov in močile vse pod seboj. Pravzaprav mu je bilo vseeno za zelenico, vseeno mu je bilo da ni pod njim nobene klopce, nobene odeje ali česa podobnega. Vseeno mu je bilo celo ko se je zavedel da je bila škatlica njegovih Ronhillov v njegovem zadnjem žepu kavbojk, ko se je kot kos svinca skorajda zvalil na tla in prekrižal noge po turško. Nagnil se je naprej, da bi iz žepa poskušal rešiti še tisto kar je ostalo od cigaret in z olajšanim nasmeškom ugotovil, da jih je uničenih samo šest od petnajstih. No, morda to ni bila tako dobra novica, toda tisto kar je bilo pomembno tisti trenutek, se je tako ali tako nahajalo v prsnem žepu njegove jakne iz jeansa. Kot punčico svojega očesa je pazil na malo zeleno kepico, zavito v plast alufolije in previdno položeno v drobceno polivinilasto vrečko. Kot na punčico svojega očesa? so mu misli kakor ponavadi pričele uhajati proti nepomembnim in čudaškim zadevam. Kot da bi imel res v očesu majhno punčko, na katero je treba paziti, kaj za jebenega vraga naj bi to sploh pomenilo? »Pizda si počen, Connor.« je zamrmral sam pri sebi in nekajkrat bedasto zamežikal in si pomel oči, pri čemer mu je na ustnicah počival bebav, skorajda odsoten nasmešek, njegovi prsti pa so spretno kot ponavadi pričeli z odvijanjem svetlečega ovitka alufolije ki je bila zaščita za kupček posušene trave katero je ovijala. Med stegna si je namestil malce debelejši papir, ki ga je še istega jutra iztrgal iz enega od reklamnih katalogov ki je ležal naokoli po bratovščini. Tako ali tako je večinoma služil samo temu namenu, tistim velikim rumenim oblačkom z rdeče tiskanimi cenami na njih, najbrž nihče ni posvečal preveč pozornosti. Brez kakršnekoli krive vesti je nato stresel zeleno substanco na papir, ki je bil po sredini malce prepognjen in se lotil drobljenja. Tiho si je pomrmraval melodijo neke pesmi The Smiths, ki se mu je podila po glavi, pa ji trenutno niti ni vedel naslova. Čudno, kako so njegovi možgani vsake toliko časa nekaj naredili povsem izven njegove zavesti, kakor da bi bili povsem, ampak res povsem ločeni od nje in presenetil je samega sebe. Kot bi se astralno projiciral nekam pred sebe in se zagledal, zaslišal kako si tiho mrmra in že skorajda z avtomatičnimi gibi drobi malce smolnat kupček med prsti. Odkašljal se je, s čimer je svojo 'astralno projekcijo', oziroma svojo lastno zavest priklical nazaj v svoje telo in iz enega od poškodovanih cigaret stresel nekaj tobaka. Ravno toliko, da vse skupaj ne bi bilo premočno. Lovil je vsako sled vonja, ki je po ovinkih vetriča iskal pot do njegovega nosa in ko so bili drobci varno nasuti v rizlo, začepljeni s kartonastim filtrom in enakomerno razporejeni, je z jezikom oslinil še rob in vse skupaj po hitrem postopku prižgal. Vtaknil si je zvitek med ustnici in narahlo puhal oblačke gostega dima skozi kotičke ust, medtem ko je vse papirčke in ovojčke in vrečkice in škatlice zbasal nazaj v žep. Tokrat v sprednjega pri jakni, da se ne bi zopet kaj sfižilo. Tista prekleta melodija mu je spet pričela tekati sem in tja, gor in dol po možganih in zopet si je potuhnjeno utrla pot v svet prek njegovega mrmranja. Verjetno bi tam, sredi parka, na od celodnevnega rahlega deževja mokri travi, ob približno pol polnoči zvečer, v tišini in pod vplivom substanc in lastnih zakompliciranih misli padel v kak trans, ali pa vsaj zaspal če že ne drugega, če ne bi iznenada zaslišal malce opotekajočih se korakov, ki so se približevali grmu za katerim je bil napol skrit. Čutil je kot da bi vso svojo pozornost, res vso kar jo je premogel, usmeril v tiste korake. Poskušal je ugotoviti ali pripadajo moškemu ali ženski. Odločil se je, da je zaradi hitrejšega in lažjega ritma po potki proti njemu najbrž stopala ženska. Imel je še nekaj sekund da se odloči kaj bo storil, toda njegov reakcijski čas je bil v rahlem neskladju z dejanskim njegovim telesom. Od trave je bil tokrat tako otopel, da je še mežikal s hitrostjo polža. Še preden se je uspel vprašati ali polži sploh mežikajo, je pred njim stala začudena in navidez nekoliko jezna temnolaska. Saj se niti ne bi prav dolgo menil za vse skupaj, toda oprava ki jo je neznanka nosila, je bila dovolj da se je njegov pospešek kar naenkrat aktiviral. »O pizda…« je zamomljal in s kar največjo hitrostjo vstal, ogorek svojega napol pokajenega jointa pa hitro frcnil na tla in ga pohodil, pri čemer se je skorajda zvrnil. »Nič vam gospa, nič vam. Mislim, ja. Am. Dober dan. Mislim večer. Živjo. Oh, oprostite. Dober večer!« se je iz njega usula poplava besed, saj zmeden in čuden kakor je že sicer bil, pod vplivom kakih štirih jointov ni točno vedel kakšne besede so prave za naslavljanje policistke.

tagged; Amelie
word count; 831
comment; hopefully it will be okay (: mičkn iz forme >.<