KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
NEWS; Ponovno odprtje foruma. Vstopamo v mesec OKTOBER, s tem se začno tudi predavanja.
potrebujemo še dva predsednika bratovščin!

Dobrodošli!
Pozdravljeni na Cyprus-Rhodes University, znameniti univerzi okrožja Orange County, kjer lahko končno zaživite polno študentsko življenje. Registrirajte se z imenom, izpolnite vpisnico, mi pa bomo presodili v katero izmed bratovščin oziroma sestrščin spadate.

Administracija

OKTOBER
delno jasno, nežno pihlja, 22°C


Latest topics
» Prijateljske strani
Sob Jan 01, 2011 7:54 pm by Gena

» Scarlett Momsen
Pon Nov 15, 2010 8:47 pm by Scarlett

» RPG search
Sre Nov 03, 2010 6:33 pm by Sophie

» Media player
Tor Nov 02, 2010 7:32 pm by West

» Let's chat
Tor Nov 02, 2010 7:28 pm by West

» julian dominic james
Pon Nov 01, 2010 2:30 pm by Julian

» Icons and avatars
Pon Nov 01, 2010 1:20 pm by West

» summer anne wright
Sob Okt 30, 2010 7:58 pm by Benjamin

» Cyprus jasa
Čet Okt 28, 2010 11:15 am by Gena





Sidebar, header in določeni gumbi @olivia, slike @wildfox autumn/winter 2009 lookbook, vpisnica @landon, preostalo @RCR ali @CAUTION 2.0

Share | 
 

 cyprus rhodes jezero

Go down 
AvtorSporočilo
Zara
1. letnik, novinarstvo in fotografija
1. letnik, novinarstvo in fotografija
avatar

Število prispevkov : 43
Join date : 25/07/2010
Age : 23
Kraj : London, UK

Članstva
:: ΠΠΠ sestrščina
::

ObjavljaNaslov sporočila: cyprus rhodes jezero   Čet Jul 29, 2010 9:48 pm

Sovražila je dneve, kot so bili ti, ko pač nikjer ni mogla najti svojega fotoaparata, zunaj pa je bila kot zanalašč perfektna priložnost za nove fotografije v naravi. Včasih si je prav zaželela da bi bila ena tistih urejenih punčk, ki jih je videla včasih na kampusu, le da je bila njena neurejenost ne le upodobljena po njenem videzu, temveč tudi po njenem pospravljanju. Stopila je malo stran od celotne sobe, ter naredila takšen izraz na obrazu, kakor da res težko razmišlja, ter se nato spomnila na možno lokaciji, kjer bi se lahko njen ljub fotoaparat nahajal, in našla ga je – končno. Zmagoslaven nasmešek se je pojavil na njenem obrazu, ko je zapustila sobo z polno torbo ilegalnih substanc, cigaret in fotoaparata, pripravljena na to da preživi dan kakor je vsakega – zadeta, ter umetniško nagnjena.

Dan pravzaprav ne bi bil nič posebnega, če ne bi imela občutka, da bo vsak čas deževalo, saj so se na nebu že nabirali črni oblaki ki niso kazali znakov, da bo posijalo kakršno koli sonce. Priznati je morala, da je resnično pogrešala to pri Londonu. Vedno je oboževala, ko se je lahko sprehajala po dežju, brez kakršnega koli dežnika, le ona in njen cigaret ali karkoli je pač držala v rokah. Takrat se je počutila kot da je edini človek na svetu, ter da njeno žalost izpirajo kapljice ki so polzele po njenem obrazu, ter premočile vsa njena suha oblačila. Bil je edinstven občutek, katerega je resnično pogrešala, ko je gledala nazaj v spomine njenih srečnih dni v Londonu. Poležavanje na terasi, dolge noči in kratka jutra, fantje z angleškim naglasom, sprehajanje po praznih ulicah z prijatelji. Vse to so bili prijetni spomini in tudi če se je še tako trudila, da je vedno razmišljala o Londonu kot nekaj slabega, je vedno znova priznala da ga je vseeno oboževala. Mesto in lepe spomine, ne dejstva da je tam njena domovina, kraj kjer živita njena starša in na sploh skoraj vsi njeni sorodniki. Smešno se ji je zdelo, kako so vsi tukaj na kampusu še vedno klicali domov. Sama od njenih staršev ni slišala več besede, od kar sta jo vrgla ven iz hiše. Ni vedela sploh če sta še živa, tako da bi bil nenapovedan obisk neprijetno presenečenje za ju. Ali pa prijetno, ker je še vedno razmišljala o tem, da pa bi jima bilo žal, da sta jo tako vrgla ven iz hiše, brez kakršnega koli pojasnila zakaj. Stresla je glavo, resnično si ni mislila pokvariti dneva s tem da je razmišljala o njenih psihopatskih starših, ki so imeli probleme sami s sabo.

Noge so jo očitno vodile k jezeru, ki pa je bil skoraj prazen in ji je nudil čudovito priložnost, za par dobrih fotografij. Iz torbice je vzela svoj fotoaparat, ter ga sprva usmerila proti jezeru, tako da se je videlo jezero ter nebo, ki je bilo prijetno sivo. Nasmehnila se je ob posnetku, ki je bil nekaj kar je pričakovala, ter stopila par korakov bližje jezeru, in usmerila objektiv tako, da je ulovil drugo polovico, ko je kar naenkrat videla skozi objektiv nek zanimiv obraz. Nekako je že imela občutek, da ga je videla, ko je kar naenkrat videla da se pomika nekam drugam. Zagrabila je svojo torbico, ter pospešila korak naprej, kjer je rjavolasec stal. »Hej!« je zakričala, ter se nasmehnila. Najbrž je zdaj zgledala kot popoln idiot, a na srečo ni bilo koga, da bi jo lahko obsojal. »Am, ja. Hej. Običajno ne tečem tako histerično k neznancem, ampak si ti slučajno iz Londona?« je vprašala. Pravzaprav se je že počutila kot idiot, a bilo je nekaj na njemu, da jo je privlačilo, zato je bilo to vredno. »Zara,« se je še predstavila in mu namenila iskren nasmešek. Mogoče je malce pretiravala, še na sploh če na koncu ne bi bil iz Londona in bi bila naslednja tarča posmeha na kampusu. Je že videla, rjavolaska ki teče za neznancem, vsak bi jo gledal na kampusu kot največjega čudaka, a če bi na koncu le bil iz Londona, bi mogoče še lahko kaj uspela. Tako ali tako je potrebovala nekaj novih prijateljev, to je bila perfektna priložnost. Oziroma tako je vsaj upala.

tagged, Connor
word count, 693
comment, nja, mal čudn post xd.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Connor
2. letnik, matematika in fizika
2. letnik, matematika in fizika
avatar

Število prispevkov : 13
Join date : 26/07/2010

Članstva
:: ΩΧΔ bratovščina
::

ObjavljaNaslov sporočila: Re: cyprus rhodes jezero   Sre Avg 04, 2010 4:33 pm

Knjiga je v njegovem naročju počivala že približno kako uro in pol, pri čemer pa je zamenjala že kakih deset različnih položajev, saj preprosto sedenje na tleh ni bilo nekaj najbolj udobnega kar bi človek lahko doživel. Naslonjena na njegova iztegnjena kolena, na njegova skrčena kolena, nato obrnjena postrani, medtem ko je njegova glava počivala na njegovi dlani, opirajoč se na komolec, napol zaprta, napol prepognjena, kakorkoli jo je namestil, mu tisti dan branje nekako ni šlo najbolje. Morda samo ni bil zbran? Skoraj zagotovo je bil to le stranski učinek od pomanjkanja trave, saj je moral sedaj ko mu je lastne zaloge pošlo, ponovno čakati da mali glineni lonček, skrbno skrit v njegovi sobi v bratovščini, zacveti v zeleni barvi in mu prične nuditi opojne lističe. Še sam ni vedel točno kako se je njegova celotna situacija z uživanjem marihuane spustila tako globoko v brezizhodno brezno, toda dokler samega dna tega brezna še ni bilo čutiti v bližnji prihodnosti, se s tem ni nameraval preveč obremenjevati. Če ne bi bilo trave bi bil najbrž še vedno ves čas zaprt v svoji sobi v Londonu, dobesedno prebiral eno knjigo za drugo in se trudil biti čimbolj tiho, študiral kakšne taktike reševanja primerov ali karkoli so že študirali bodoči pravniki, za kakršnega ga je namenil tudi njegov oče. Resnično se je zahvaljeval vsem mogočim silam da se je vse obrnilo v to smer, v katero je bil namenjen še naprej, hvaležen je bil da se je znašel tu, stran od svojih vsiljivih staršev, da je končno zaživel malce bolj sproščeno. Upal je samo, da se bo njegov prekleti problem s to sramežljivostjo kaj kmalu uredil, kajti dovolj mu je že bilo tega, da je moral vsakič sproti na bolj nesramne načine odvračati dekleta, katerim je bil všeč in jim praviti da mu res ni do tega da bi se sramotil pred njimi. Saj je bilo res tako, da si sicer ni dal veliko dela s tistimi plehkimi dekleti, ki so imela moške samo za to da so jih lahko dodobroma izkoristile med rjuhami in jih nato zjutraj pustile same zakopane v le-te, medtem ko so se že odpravljale v naslednji klub, toda vsake toliko časa so mu misli ušle tudi k kakšni taki dogodivščini. Kako bi bilo če bi se popolnoma izvil iz te svoje lupine, ki ga je utesnjevala in premagal to svojo…bolezen, bi se lahko reklo, glede na to da je bilo vse skupaj le rezultat stalnega psihičnega napora in odbijanja ljudi od sebe iz obrambe, kako bi bilo če bi postal eden izmed tistih, popularnih, na vrhu sveta, vedno oboževanih in popolnoma brezkrbnih. Saj se je zavedal da to najbrž nikoli ne bo mogoče, toda že sama misel na to ga je spravila v precej boljšo voljo. Zavedel se je, da se je ponovno zasanjal, ter da so njegove oči povsem brezsmiselno drsele po straneh njegove knjige in da so črke ostale samo simboli, njihov pomen pa se je izgubil nekje na poti do njegovih možganov. Zavzdihnil je in se iz sedečega položaja uspel nekako skobacati na noge, pri čemer se je, s knjigo še vedno v rokah, na široko pretegnil in zazehal tako na široko, da bi se mu najbrž videlo kaj je imel tisti dan za zajtrk, če bi bil kdo dovolj pogumen da bi se mu približal na tako razdaljo. Sklonil se je toliko, da je pobral svojo pleteno sivo jopo, ki mu je zadnjo uro in pol služila kot podlaga za pod tazadnjo, kajti trava je bila od prestalega dežja še vedno malce vlažna, nato pa se prav počasi, kot kak polž odpravil po jasi navzgor, proti potki. Še preden pa jo je uspel doseči in se po njej vrniti nazaj v udobno notranjost njegove bratovščine, je za seboj slišal skorajda obupan krik, tista besedica 'hej' mu je zazvenela v glavi, kot bi nekdo v okrožju treh metrov glasno udaril po gongu ali kaj podobnega. Na hitrico je pogledal prek rame nazaj in pri tem s pogledom ošinil mlado temnolasko, ki je na vso moč hitela proti njemu, oklepajoč se nečesa, kar je izgledalo kot polaroidni fotoaparat. V trenutku mu je vsa kri bušnila v glavo, verjetno je bil v lica rdeč kot pravkar serviran jastog, dlani, ki so mu počivale v žepih kavbojk, pa so se pričele počasi vlažiti. Potegnil jih je ven in jih na hitro obrisal ob blago, kajti tokrat mu je bilo vsega dovolj, hotel se je vsaj potruditi biti drugačen, vsaj toliko, da si ne bo imel česa očitati, ko se bo oziral nazaj v preteklost. Na kratko se je odkašljal in počasi zaustavil korak, ter se z vzdihom obrnil proti dekletu. Bila je izjemno prisrčna, s svojim privihanim noskom, ki je bil posut z miljoni majhnih pegic in dolgimi trepalnicami, ki so obkrožale prelepe oči, ki so bile neverjetno čiste modre barve. Ob njenem vprašanju se je kar malce zdrznil, toda kljub skorajda premočnemu bitju srca se je odločil da bo tokrat vztrajal, tuki če ga zadane kap tukaj, sredi parka in se zvrne nekam v travo in odkotali v jezero. »Ehm, ja sem, ja. Zakaj? Bi te moral poznati ali kaj takega?« je ustnice zavihal v živčen nasmešek in se zazrl v njeno iztegnjeno dlan, ko mu je zaupala svoje ime. »Zara? Živjo… jaz sem…« šlo mu je na bolje, hej, tega nisi videl vsak dan. »Connor.« ji je pokimal in si dlan skorajda neopazno otrl na hlačnici preden je na hitro stresel njeno. »Oprosti ampak jaz te res ne poznam, mogoče si me s kom zamešala?« je začutil, kako je začetni adrenalin, ki je prej plapolal po njegovih žilah, pričel puhteti v prazen nič in zapuščati njegovo telo.

tagged; Zara <3
word count; 941
notes; ofak, sori k je tooook dolg trajal >< in bolj za en drek je. XD bo že.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 
cyprus rhodes jezero
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
 :: OOC predel :: arhiv :: arhiv 1. leta-
Pojdi na: